Vreme nam je malce ponagajalo, tako da smo načrtovan nekajdnevni plezalni tabor ŠPO Komenda v Rovinju zamenjali za enodnevni izlet v Črni Kal. Iz Gorenjsko-Ljubljanske megle smo se v petek, 4.11. odpravili na sončno Primorsko. Ker je to še delovni dan, nas je bilo nekaj manj, a zato ni bilo nič manj zabavno. Po obvezni jutranjo-dopoldanski kavi in rogljičku, smo se polni adrenalina odpravili v plezališče. Razgled, ki smo ga videli že ob parkirišču nam je dal dodatno spodbudo, da se res splača priplezati smeri do vrha in uživati ob pogledu na malce oddaljeno morje. Z nami sta bila tudi mlajša plezalca, ki pa nista zaostajala v plezanju. Z besedami »Valuj me!« ter prošnjo in iskricami v očeh je štiriletnik želel, da ga varujemo, da bo on lahko plezal in šlo mu je odlično. Tako kot tudi vsem ostalim. Ko se je v popoldanskih urah sonce skrilo za oblake in nas je šele tema pregnala s plezališča, smo se odpravili nazaj na Gorenjsko, kjer smo v večjem krogu plezalcev nazdravili mlado poročenemu plezalnemu paru in jima zaželeli večno srečo in ljubezen, drug drugemu pa, da naj do ponovnega srečanja čim več plezamo.

Plezajte!

Besedilo: Marta Jagodic, ŠPO Komenda

V nedeljo 15.10.2016 smo se člani športnoplezalnega odseka Komenda odločili izkoristiti še zadnje tople sončne žarke ter se podali na plezalni izlet na Primorsko. V jutranjih urah smo krenili iz Komende, v Ljubljani pobrali organizatorja izleta ter se podali na pot. Ker brez jutranje kavice seveda ne gre, smo naredili kratek počitek na postajališču Lom, kjer sta se nam pridružila še 2 plezalca. Po okrepčilu je sledila približno eno ura vožnje do prelepega plezališča Vipava. Nekaj minut vožnje od avtoceste smo na parkirišču parkirali avtomobile, vzeli opremo ter se naprej, proti s soncem osvetljenim stenam podali peš.

Med približno 15 minutno hojo smo lahko opazili veliko sektorjev na katerih bi lahko plezali, ampak ne! Naš cilj je bil sektor Pikapolonica, ki ima veliko število smeri raznolikih težavnosti, tako, da je lahko vsak od udeležencev našel sebi primerno zahtevnost. Ko smo prispeli do sektorja je tam svoje plezalne veščine že preizkušalo nekaj ljudi, zato smo se morali porazdeliti preko celega sektorja. Čeprav je bilo plezališče zelo dobro označeno s smermi smo si pri izbiri le teh pomagali s plezalnim vodničkom. Nadeli smo si plezalne pasove, pripeli komplete, razvezali vrv, nadeli plezalne čeveljce ter se podali v steno. Smeri so bile dolge od 15 do 25 metrov, težavnosti od 4b do 6b. Vse smeri so bile obrnjene proti Vipavski dolini tako, da je bil razgled na vrhu preplezane smeri veličasten in odlična motivacija ali pa nagrada za osvojene izzive. Tekom celega dneva se nam je vedno bolj dozdevalo zakaj ima ta sektor ime Pikapolonica. Toliko teh malih živalic na enem mestu ni videl še nihče od nas. Po približno šestih urah plezanja smo opremo pospravili ter se odpravili nazaj proti domu.

Plezalnega dneva seveda ne moremo zaključiti brez skupinske fotografije, druženja ob pijači, debatiranja o današnjem dnevu ter o tem, kdaj bomo zopet prišli nazaj v plezališče Vipava in se preizkusili še v ostalih sektorjih in smereh.

Plezajte!

Besedilo: Klemen Stoševski, ŠPO Komenda

Aktivni člani ŠPO Komenda smo se 12.8.2016 odpravili po nove plezalne izkušnje v vas Podbela blizu Kobarida. Ker je smo pripravili tabor, smo temu primerno tudi taborili in spali v šotorih na Milanovem tabornem prostoru ob reki Nadiži.
Nekaj najbolj zagnanih plezalcev, se je na tabor odpravila že dan prej, 11.8.2016, in se na poti do tabora ustavili v plezališču Drnulk, nad Dolenjo Trebušo. Zvečer sta se pridružila še dva in tako se je število počasi večalo vse do sobote, ko je tabor dosegel vrhunec s 15 udeleženci. V petek smo se odpravili na manjše plezališče Kegl, ki leži ob vznožju Rombona ter nudi krasen pogled na Bovško kotlino. Razmere so bile idealne za plezanje, mi pa smo pokali po šivih od energije. Ob obilnem sobotnem zajtrku smo se odločili pokukati k našim sosedom Italijanom, da malo za hec malo za res preverimo, če je pri sosedih res vedno vse boljše. Italijansko plezališče se imenuje Ponte San Quirino in se nahaja v Kraju Cividale del Friuli (Čedad) v Furlaniji-Julijski krajini. Od tabora v Podbeli do plezališča smo porabili 35 min vožnje in še nadaljnjih 35minut za iskanje plezališča, saj je le to dobro skrito, tako da še mnogi domačini niso vedeli, da imajo plezališče pred nosom. Ves trud z iskanjem je bil poplačan, ko smo končno nekje sredi travnikov zagledali stezico, ki je vodila k rečni strugi Nadiže ob kateri so se nahajale stene za plezanje. Plezališče sestavljeno iz atraktivnih smeri različnih težavnosti, ki omogočajo, da se vsakdo najde kaj primernega zase, če mu ni do plezanja pa osvežitev v reki. Mi smo preverili vse. Proti večeru smo se že malo utrujeni vrnili v Podbelo, kjer smo se do poznega večera družili ob tabornem ognju in malo nostalgično na palicah nad žerjavico pekli koruzo, hrenovke in twist. V nedeljo zjutraj je bila energija v taboru primerna nedelji-bili smo pravi lenuščki, vendar smo vseeno odšli kam pa drugam kot PLEZAT. Tokrat nas je pot vodila v plezališče Nadiža, ki se, kot lahko sklepamo, nahaja ob Nadiži (naši rdeči niti letošnjega plezalnega tabora). Plezališče nam je postregel z zanimivim razpletom, saj smo kmalu ugotovili, da ocene smeri morda niso najbolj realne in da plezališče ni najbolj primerno za začetnike. Najboljših in najbolj pogumnih plezalcev to seveda ni odvrnilo od plezanja, tisti malo slabši pa smo se ob gledanju vzponov drugih plezalcev prav zabavali in se seveda od njih učili. Nekaj sto metrov stran od plezališča se je nahajala tudi plaža ob Nadiži, zato smo skočili pogledat še tja na ohladitev in ujeti zadnje sončne žarke v dnevu.
V ponedeljek, 15.8.2016, smo nato pospravili naš tabor in se dobre volje, malce utrujeni odpravili proti domu. Besede ob zaključku pa ”Drugo leto ponovimo!”.

Plezajte!

Besedilo: Klara Štupar in Luka Nagode, ŠPO Komenda