Vabimo na Košutno, Kompotelo in Vrh Korena

PD Komenda vas vabi na

Košutno (1.974 m), Kompotelo (1.989 m) in Vrh Korena (1.999 m)

Odhod: v nedeljo 5.7.2020 ob 6.00 uri izpred PD Komenda na Podborštu

Opis poti: Pl. Jezerca (1.425 m) – Košutna (1.974 m) – Kompotela (1.989 m) – Vrh Korena (1.999 m) – Pl. Jezerca (1.425 m)

Prevoz: osebni avtomobili

Čas hoje: 7 ur, povratek v popoldanskih urah

Zahtevnost: lahka označena

Oprema: pohodniška planinska

Prehrana: iz nahrbtnika

Vodnik: Janez Pogačar

Prijave na tel. 041 266 676 (Janez Pogačar)

Vabljeni!
PD Komenda

Češka koča, 14.6.2020

Po dolgem odmoru zaradi epidemije korona virusa, smo po programu naredili planinsko turo, ki smo jo morali prilagoditi vremenu. Sprva je bilo mišljeno, da bomo odšli na pohod na Porezen, vreme pa nas je prisililo, da smo si izbrali pohod v Kamniško- Savinjskih alpah, do Češke koče. Do 11. ure nam je bilo vreme naklonjeno, nato pa smo se morali žal predčasno vrniti v dolino. Na poti nazaj nas je ujela močna nevihta s sodro, a nam je pri zaščiti pomagala dobra planinska oprema. Kljub nevihti, sva z vodnico Matejo do avtomobilov varno pripeljala vseh 14 planincev.

Do prihodnje planinske ture pa lahko le upamo, da bo vreme takrat lepše.

Besedilo: Brane Osolnik; Fotografije: Brane Osolnik

Izlet v neznano, 12.10.2019

Kar lepo število se nas je nabralo. V avtobusu ugibanje kam gremo. Najpogostejši odgovor: »Pojma nimam.«
Zaradi malo zavajanja smo se odpeljali skozi Domžale, nato pa le zavili na avtocesto. V Ljubljani se je možnost zmanjšala na Notranjsko in Primorsko. Kmalu je bilo jasno, da se peljemo proti Primorski.
Cilj vožnje je bil Sočerga, zaključek Kraškega roba v Šavrinskem gričevju.
V Sočergi smo krenili na kratko pot. Pričeli smo z vzponom, do cerkvice sv. Kirika in naprej proti najvišji točki izleta Veli Badin (359m).

Jesensko sonce je že posvetilo na dobrovoljno skupinico. Čeprav smo bili približno štirinajst dni prezgodnji, da bi nas očaral rdeči ruj, smo kljub temu uživali ob dišečem timijanu in brinju. Nekoliko nižje pod Badinom smo se ustavili in po skupinah ogledali bunker. Pod nami pa je pogled zajel slovenski in hrvaški mejni prehod z rečico Reko in vasico Mlini v sredini.
Po kratki malici in ogledu bunkerja, smo počasi napredovali sprva po mehki stezici, kasneje pa škrablastih istrskih skalcah proti naravnemu mostu. Ves čas so naša čutila vzburjale jesenske vonjave Kraškega roba in čudoviti pogledi v dolino od Sočerge proti Buzetu. Na drugi strani smo v daljavi lahko videli tudi Slavnik in seveda Kraški rob.

Po navdušenem kratkem spustu skozi šest metrski obok naravnega mostu, prispemo do opisne table o spodmolih oziroma ušesih Istre. Ostenje, ki se od naravnega mostu vleče proti vrhu Velega Badina je nekaj posebnega, saj je v njem narava izoblikovala mogočne spodmole, do 15m globoke in prek 10m visoke previse. Pod njimi najde zavetje pester izbor ptic, ki v pomladnih mesecih tu gnezdijo. Toplota v zavetju sten je krivec tudi za rastlinstvo, ki je značilno za Sredozemlje.

Pri spodmolih smo se malo dlje zadržali. Za povratek smo izbrali stezico, ki vodi nekoliko odmaknjena od robu, skozi gozd. V tem času je gozd že jesensko obarvan in bogat z gobami. Počasi smo se vzpeli nazaj na Badin in spustili v Sočergo.
Malo so se oglašali želodčki, ki smo jih v Kubedu potolažili z Istrsko mineštro in Istrskim hlebčkom. Seveda smo si po kosilu ogledali tudi peterokotni stolp, ki je ostanek utrdbe pred turki in se dviguje na skali nad Kubedom.
Z avtobusom smo se odpeljali, do naslednje točke. Hrastovlje s svojo znamenito cerkvico nikakor ne moremo zaobiti, če pohajamo po teh koncih. Veličastna vasica z poslikano cerkvijo je seveda ena od pomembnih znamenitost naše prelepe dežele.

Seveda tu smo lahko nakupili tudi nekaj žlahtne istrske kapljice in malo vrgli pogled na zbirko najrazličnejšega vojaškega orožja in opreme iz zgodovine. Mali muzej se nahaja pod cerkvijo in je škoda zaobiti ga, če si v tem okolišu.

Tako se je neznani del izleta zaključil. Po dokaj hitri vožnji smo prispeli v Komendo, kjer smo dan zaključili v planinskem domu z večerjo.

Iskreno upava, da sva izpolnila pričakovanja planincev in se jim za udeležbo zahvaljujeva.
Mateja in Brane

Besedilo: Mateja Tonin; Fotografije: Mateja Tonin, Matjaž Drolec

Monte Coglians (Hohe warte) (2.780 m) in Rauchkofel (2.460 m), 21.-22.09.2019

Zgodnja jutranja ura odhoda v Karnijce ni bila nobena ovira. Z enim avtom smo se odpeljali do Trbiža in pozneje sledili kraju Sappada. Malo od mesta Collina smo prispeli pod kočo Tolazzi, kjer smo pričeli z vzponom. Deloma po cesti in gozdnih poteh smo kaj kmalu prišli do koče Lambertenghi Romanin, kjer smo si privoščili prvo kavo. Pot na Rauchkofel pelje mimo slikovitega jezera ob katerem stoji avstrijska koča Wolayerseehutte. Sledili smo Robiju do razpotja za naš sobotni vrh Rauchkofel. 1 ura 15 je bilo označeno na tabli, vendar se na čas nismo kaj dosti ozirali, kajti vreme je bilo sončno in radodarno z razgledi. Na vrhu smo malicali, žiga ni bilo, nekaj fotografij in spust proti naslednji koči Wolayerseehutte. Tu smo se odžejali in se nato podali proti vstopni škrbini in poti do koče Marinelli, kjer smo imeli rezervirano prenočevanje. Peterica nas je zasedla sobo v kateri je bil zakurjen gašperček, kjer smo se pogreli in posušili oblačila. Sledila je večerja. V Italijanščini napisan jedilnik nam ni kaj dosti pomagal, bolj ata Google in Robi ter Matjaž, ki sta s pomočjo fotografij ugotovila kaj nam ponujajo. Za predjed smo si vsi privoščili lazanjo kateri je sledila odlična glavna jed, za piko na i pa tiramisu. Spali smo v sobi s pogradi, le Srečko se je preselil v dvoposteljno sobo poleg naše.
Zbudili smo se v sončno, vetrovno jutro. Po zajtrku pa hop na najvišji vrh HoheWarte oz. Monte Coglians. Del poti je potekal po travnatem pobočju, kaj kmalu pa smo prispeli do trikotnika, ki nakazuje zahtevno planinsko pot. Na nekaterih mestih smo si pomagali z rokami, jeklenic in klinov pa je bilo bolj za vzorec. Malo več kot dve uri smo rabili do vrha, kjer smo pozvonili z zvončkom ter žigosali knjižice. Planinec, ki je prišel po plezalni poti nas je ustrežljivo fotografiral. Napake pri spustu ni smelo biti nobene zato nas je Robi opozarjal na previdnost. Na razpotju do koče smo srečali skupino planincev iz PD Matica. Lepo je, ko tako daleč srečaš »naše«. Robi je izbral krožno pot do koče. Sonce si je izborilo prostor med oblaki in nas toplo grelo pred kočo, nekaj smo popili in malega pojedli ter se spustili v dolino. Rezime dveh dni Karnijcev smo naredili pri Marički. Bilo je darilo za udeležence, ki ga zaviješ, zalepiš in spraviš na toplo ter odpreš na kak čemeren zimski dan.

Besedilo: Alenka Sakelšek; Fotografije: Matjaž Drolec

Po Trnovskem robu, 31.3.2019

Napovedovala se je topla in sončna nedelja. To je potrebno izkoristiti. Pomladno sonce nas že tako rado izvabi na plano. Ko ob tem oprtamo nahrbtnike in obujemo pohodne čevlje, je občutek zadovoljstva toliko večji.
Tokrat nas je v Podborštu pobral dvajsetsedežni avtobus. Ker je bil razpis oddan le nekaj dni prej, se nas je na turco podalo skupno 12 pohodnikov.

Svojo pot smo pričeli v zaselku Tratnik(559m) pri Colu.Čakala nas je slabih 15 km dolga pot in le 624m vzpona , tako da nismo potrebovali vlagati veliko energije za premagovanje ovir. Smo pa že takoj na začetku zagledali velikonočnico, ki nas je seveda očarala, tako kot kasneje vse cvetje na naši poti.
Prvi vrh je bil Kovk (952m). Glede na to, da smo imeli za seboj že vožnjo na izhodišče in eno urco hoje se je prilegla mala malica. Tu smo tudi lahko občudovali Vipavko dolino, steno Gradiške ture, v oddaljenosti Nanos, na drugi strani Čaven in Golake, za nagrado pa tudi očaka Triglav.

Več…