Na pevskih vajah medtem, ko čakam, da naš glas zapoje, včasih počnem vse drugo razen to, kar bi moral. Na koncu mape imam v srajčki nekaj natisnjenega terminološkega čtiva iz gorništva in ga občasno prebiram. V njem se najdemo tudi izraz »ponca«, kar pomeni v prevodu: »Gora, nad katero je sonce opoldne (npr. Rateška, Martuljška)«.
In zakaj ponca? Ker je bila to osrednja tema naše zadnje ture pri PD Komenda. V nedeljo 5. julija ob 4. uri zjutraj smo se zbrali na parkirišču pri planinskem domu v Podborštu pri Komendi. Na čelu z Robijem, Milanom in Andrejem se je zbralo 18 nadobudnih planincev za mogočno Rateško Visoko Ponco z višino 2274 m, ki kraljuje na slovensko-italijanski meji nad dolino Tamar in dolino Belopeških jezer.
Ob uri vzhoda smo pričeli hoditi izpred zgornjega Belopeškega jezera, sprva po ravnini do deloma zmerni strmi klančini do koče Zacchi, ki je priljubljena destinacija v zimskem času za sankanje. Sonce je obsvetilo strme stene masiva Mangarta z okoliškimi vrhovi. Po kratki pavzi občudovanja smo nadaljevali. Strmina je začela naraščati kot tudi višina in kmalu so se pojavile prva varovala. Pot skozi gozd in sčasoma ruševje nas je pripeljalo do žive skale, že vmes smo si pa nadeli tehnično opremo za zelo zahtevne poti, ker mestoma jo je bilo potrebno uporabiti. Pot je bila dinamična ne zaradi naklona, ampak zaradi krušljivosti same skale in višje se je ta stopnjevala.
Težavnost se je stopnjevala in prispemo do začetka mesta, kjer piše »PONZA FERRATA«. Naš pristop je potekal v tehnično zelo zahtevni, a dobro zavarovani smeri do vrha. Počasi in s previdnostjo ter pomočjo smo uspešno premagali vse ovire pred sabo in dosegli naš najvišji cilj te ture. In za nameček je že pred vstopom v ferato posvetilo sonce, kar je dodatno olepšalo celotno situacijo, če izvzamemo vročino.
Vrh je postregel z čudovitimi razgledi, ki jih pripadajoče fotografije ne bodo znale opisati tako kot so jih doživeli udeleženci. Od Špika, Triglava do Jalovca, Mangarta in čezenj do Viša, Montaža in celo Dolomitov se je videl razgled. Ampak najbližje pa Planica ter Tamar. Družbo so nam delali tudi hrvaški planinci, kjer smo tudi pokramljali z njimi. Vzdušje je bilo odlično.
Ferata je bila najtežji del ture, povratek je potekal po lažji poti na slovenski strani, kjer pa previdnost še vedno ni bila odveč. Strmina in izpostavljenost terena sta bila nov izziv. Z nekaj previdnosti smo postopoma sestopili do križišča, kjer se pridruži pot z Srednje Ponce. Večina se je odločila tudi za ta pristop, ki je bil pa precej lažji. Za tem pa povratek v dolino, kjer so naše utrujene noge že klicale po počitku. Krajši postanek zopet pri koči Zacchi, glavni pa v dolini in doma.
Visoka Ponca ni mačji kašelj, zato smo vodniki še toliko bolj ponosni, da je tura potekala brez večjih težav. Na ponovnem snidenju pa naslednjič, ko bo zopet nekaj zanimivega na sporedu
Besedilo: Andrej Pavlin; Fotografije: Andrej Pavlin in Matjaž Drolec
