Kategorija: Vodniški odsek

1 2 3 ►

Fotografije: Srečko Smolnikar

Dne 25.2.2023 se nas je 22 udeležencev zbralo ob 7.00 uri na parkirišču planinskega doma Komenda. Z udobnim avtobusom prevoznika Rudi tours iz Litije smo se odpeljali v smeri Litije. Vmes smo se ustavili na kavici v naselju Breg pri Litiji, nato pa smo se odpeljali do hriba Sitarjevec kjer smo bili ob 9.00 uri dogovorjeni za ogled rudnika Sitarjevec. Sprejele so nas prijazne vodičke in nam povedale nekaj napotkov glede varnosti v samem rudniku, prav tako pa so nam povedale zgodovino omenjenega rudnika. Rudo naj bi izkoriščali že Kelti, bolj intenzivno tudi Rimljani, prvi pisni viri pa izvirajo iz 16 stoletja, ko je rudnik v svoji knjigi Slava vojvodinje Kranjske opisal Janez Vajkard Valvasor. To je eden najstarejših rudnikov v Sloveniji v katerem so zanimivi kapniki, ki so edinstveni tudi v evropskem prostoru.
Po ogledu rudnika smo se odpeljali še v vas Slavina pri Dolah pri Litiji, kjer smo se zglasili na oglarski domačiji Brinovec. Bili smo deležni prijaznega sprejema domačih. Pogostili so nas z joto, ki so jo skuhali na odprtem ognju v naravi. Postregli so nas še z aperitivom iz domačih žganih pijač in domačim vinom ter štrudlom. Gostitelj nam je z videoprikazom povedal, kako se pripravi kopa za kuhanje oglja. Povedal je še, da na leto pripravijo štiri kope, iz katerih iz vsake dobijo od 5 do 7 ton oglja. V vsako kopo pa dajo 50 kubikov lesa listavcev.
Po obilni malici in predstavitvi smo se odpravili proti domu. V Komendo smo prispeli nekaj po 16 uri polni lepih vtisov.

1 2 ... 5 ►

Besedilo: Silvo Poglajen; Fotografije: Zoran Sodnik

Vabilu na udeležbo praktičnega prikaza opreme za hojo v hribe v zimskih razmerah se je odzvalo 21 članov PD Komenda. Na Krvavcu smo se v meglenem jutru zbrali 19.02.2023.
Že na ogledni turi dan prej smo ugotovili, da razmere ne bodo najboljše. Nizka oblačnost, megla, veliko pretoplo. Sneg “kot polenta”. Za trening hoje z derezami in ustavljanja s cepinom res premehko. Rešil nas je lastnik turistične kmetije Viženčar. Prijazno je ponudil pomoč in zvečer s teptalcem utrdil del hriba za trening.

Od parkirišča smo se sprehodili do pripravljene strmine in pozorno poslušali vodnike Robija, Milana, Braneta in Janeza, ki so nam pomagali pri namestitvi derez in pokazali pravilno rokovanje s cepinom. Tudi markacista Franci in Drago sta bila v veliko pomoč. Potem se je začelo zares. Spuščanje po strmini in ustavljanje s cepinom ni tako enostavno, kot bi si mislili. Bilo pa je veliko smeha. Zaradi spuščanja po snegu smo bili mokri in mraz se je zalezel do kosti. Pospravili smo opremo in šli na čaj.

Na toplem, ob krušni peči, smo strnili vtise in naredili načrt za vsaj eno pravo zimsko turo. Pred odhodom so nam vodniki dali še nekaj navodil, kako ravnati z mokro opremo, ko pridemo domov. Strinjam se z vsemi, ki trdijo, da bi morali vsi pohodniki, ki pozimi zahajamo v hribe, tak trening opraviti vsako leto. Da preverimo opremo in obnovimo znanje.

1 2 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Matjaž Drolec

Dvaintrideset znanja željnih se nas je zbralo v planinskem domu Komenda kjer smo spoznali teoretične osnove za varnejšo hojo v gore v zimskih razmerah. Vodniki PD Komenda so nam v prvem delu predstavili nevarnosti, ki pretijo na nas v gorah pozimi. V nadaljevanju je bil glavni poudarek na ustreznih oblačilih in opremi, ki ne sme manjkati v nahrbtniku ter prikazu pravilne uporabe le te. 

Vsi že komaj čakamo na drugi del kjer bomo nadgradili znanje na praktičnem delu tečaja nekje v naših zasneženih vršacih.

V nedeljo 29.01.2023 smo se 16 članov društva z mini busom odpravili proti primorski do vasi Podgorje. To je bila tudi izhodiščna točka našega izleta na Slavnik, ki s svojimi 1028 m velja za priljubljeno izletniško točko prebivalcev Obalno-kraške regije.
Naša pot se je začela na parkirišču v vasi Podgorje, od koder smo se peš podali do glavne ceste, ki smo ji sledili do križišča, kjer so nas planinske oznake usmerile levo proti Slavniku. Na Slavnik vodita dve poti, bolj položna ali strma. Mi smo izbrali bolj strmo. Asfaltno prevleko kmalu zamenja široka dobro uhojena pot čez gozd. V prijetnem tempu našega najmlajšega člana Leona, se podamo proti vrhu in prav kmalu je sledil že krajši postanek za slačenje, ter sladko in kratko okrepčilo. Gozd se je nato začel redčiti, ko pa so drevesa izginila, se nam je odprl čudovit pogled na Tržaški zaliv. Do vrha je pot potem potekala po travniku in kmalu že vidimo Tumovo kočo na Slavniku. Odpravili smo se še do razgledne točke in že so se prvi žigi vtiskali v planinske knjižice. Vreme za razglede je bilo kot naročeno in lahko smo občudovali razglede na vse strani Slovenije, tudi na sosednji državi Italijo in Hrvaško. Sledil je daljši postanek v nabito polni koči, kjer smo si naše trebuščke napolnili z okusnimi jedmi na žlico. Pot navzdol je bila manj vetrovna, paziti pa smo morali na korak, saj je bilo ponekod pomrznjeno.
Zadovoljni, polni lepih vtisov smo se odpeljali proti domu in na avtobusu že načrtovali o nadaljnjih podvigih.

1 2 3 ►

Besedilo: Marjana Petrič; Fotografije: Marjana Petrič

Vsako leto PD Komenda organizira izlet v neznano in letos je bil še posebej dobrodošel po »krajši pavzi«. Ker organizator lokacijo skriva vse do zadnjega, so pričakovanja vse do cilja visoka, in vsi nestrpno čakamo, kam nas bo pot pripeljala. Za popestritev vožnje (pa ne da bi jo ob tako dobri družbi zares potrebovali) smo vsi izletniki na list papirja napisali svoje ideje o tem, kam smo namenjeni tokrat.
Letos nas je pot najprej vodila na Bloke, v muzej Bloški smučar. Tam nas je domačin popeljal v čas, ko se je zaradi potreb prebivalcev razvilo smučanje, ki sprva ni bilo namenjeno zabavi, temveč transportu, zaradi geografskih in meteoroloških značilnosti tistih krajev. Seveda nismo izpustili pogleda na Bloško jezero.
Pot smo nadaljevali do Kočevske Reke. Kraj je najbolj znan zaradi statusa, ki ga je imel v obdobju Jugoslavije, ko je bil za javnost zaprt zaradi bližnjih bunkerjev in drugih vojaško-političnih objektov. Sredi vasi je manjši spominski park s kostanjevim drevoredom in najdebelejšim orehom v Sloveniji z zavidljivo starostjo nad 400 let. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, katerega zgornji tok je zajezen in tvori umetno jezero. Razpotegnjeno, okoli 2 km dolgo in ponekod celo do 6 m globoko jezero, je pomemben habitat za rastline in živali, ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašen za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel belorepec.
Po sprehodu smo obiskali še bunker Škrilj, ki je bil zgrajen leta 1957, v času hladne vojne. V primeru napada oz. atomskega udara, bi lahko tukaj ljudje preživeli do 100 dni. Za javnost se je bunker odprl leta 2017.
Dan se je zaključil v našem Planinskem domu, kjer smo obujali spomine in nestrpno ugibali kje se bomo znašli naslednje leto.

1 2 ►

Besedilo: Polona Razpotnik; Fotografije: Matjaž Drolec

Ko smo pred dvema tednoma prejeli vabilo na dvodnevno turo v Julijce, smo hitro zapolnili prosta
mesta. Število udeležencev je bilo omejeno zaradi zahtevnosti ciljev. Vodnika Robi in Milan sta že na
prejšnjih turah ocenila našo pripravljenost in prav je tako.
Ko se je bližal datum odhoda, pa smo zaskrbljeno spremljali vremensko napoved. Ni bila obetavna,
zato smo se v petek soglasno odločili, da odpovemo nočitev na Vodnikovem domu in izkoristimo
samo soboto. Upali smo, da bomo pred dežjem na varnem v dolini.
V soboto ob 5. uri zjutraj se nas je sedem pohodnikov odpeljalo proti Pokljuki. Sprememba iz
dvodnevne ture v enodnevno ni bila edina sprememba. Tudi cilj smo zamenjali. Mišelj vrh je bil za
vremenske razmere predaleč. S parkirišča smo se še skoraj v mraku odpravili proti planini Konjščici
(1440 nmv). Tam sta nam vodnika zaupala tudi novi cilj, Ablanca (2004 nmv). Nadaljevali smo proti
Studorskemu prevalu (1892 nmv), od koder na vrh res ni bilo več daleč. Je pa bilo zahtevno, zato je
naš pogovor zamrl. Poslušali smo samo navodila vodnikov: “Glejte pod noge. Pazite, da ne prožite
kamenja …”
Na vrhu smo si čestitali, se ozrli naokoli, žigosali naše transverzalne knjižice in na hitro pojedli malico
iz nahrbtnika. Da nas dež ne bi ujel v skalah, smo se odpravili nazaj v dolino. Na Studorskem prevalu
smo zavili proti Malemu Draškemu vrhu, obhodili Jezerca in se po drugi strani vrnili na planino
Konjščico. Po kratkem postanku smo se odpravili proti izhodišču. Ko smo ob poti našli prvega jurčka,
smo morali malo skreniti s poti. Sreče z gobami nismo imeli veliko, zabavali pa smo se.
Kljub temu da je iz vabila ostal samo datum, potek in cilj pa smo glede na vremenske razmere sproti
spreminjali, smo v odlični družbi preživeli še en res lep dan v hribih. Verjamem, da bo tudi naslednjič
tako.

1 2 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andreja Kern

9. julija je PD Komenda organiziral planinsko turo na Veliko (Koroško) Babo, 2127 m. Pot velja za označeno zelo zahtevno pot: Ravenska Kočna – Slovenska pot do Kranjske koče na Ledinah – plezalna pot (Rudijeva vertikala) do Velike Babe. Vreme je bilo pol sončno in nižje temperature kot običajno za ta letni čas.
Ture se je udeležilo 9 žensk😊, 4 moški in 1 otrok, Leon. Ekipa se je hitro vživela (pri toliko ženskah ne gre drugače) in tudi hitro segrela. S seboj je vsak udeleženec moral imeti čelado in varovalni komplet. Že zelo hitro smo se prvič ustavili, da smo se pripravili (čelada) na prve jeklenice na Slovenski poti. Na tej poti smo se »spoznavali« s skalami, jeklenicami in tudi vrtoglavico😊(vsaj ena).
Prišli do prvega postanka, Kranjska koča na Ledinah, kjer so redki jutranji gostje uživali v razgledih. Ujeli smo tudi PD Kranj, ki so imeli začetek delovne akcije, ki smo jo pri sestopu že v živo videli: drevesna lesena terasa nad veliko teraso -top!
Pot nadaljevali do Velike Babe in sicer po plezalni poti, Rudijeva vertikala. Olala! Tukaj pa se začne »veselica«. Čelade, varovalni pasovi in vrvi za privez pripravljeni. Naši vodniki in markacist so poskrbeli za vrhunski plezalni podvig, Leon nas je pa zabaval s pregovori 😉. Na vrhu Velike Babe imeli prekrasen razgled na vrhove okoli Velike Babe: Skuta, Dolgi hrbet, Kočna, Grintovec, Ledinski vrh, Storžič, Košutnikov greben, …
Sestop iz Babe je potekal po lažji poti, čez melišče pod Ledinskim vrhom. Resnično samo nekaj korakov smo naredili do Ledinskega vrha, 2108 m. Tudi tu naredili nekaj fotografij in se nato odpravili nazaj do Kranjske koče. Manjši postanek pri Kranjski koči, potem pa nazaj do parkirišča. Ob poti smo cel dan lahko občudovali tudi ogromno planinskih rož.
Zelo urejene, označene in varne planinske poti so nam omogočile prekrasen dan v naših hribih.
Fantje so pri koncu ugotovili, da morajo ženske hodit cel dan (pa še ni dovolj), da nehajo »čvekat«.

1 2 3 ►

Besedilo: Polona Razpotnik

Na praznični 2. maj že vrsto let poteka spominski pohod Milana Šinkovca. Tudi letos je bilo tako.
Osemindvajset pohodnikov se je zbralo. In če smo prejšnji pohod zaključili ¨pod češnjo¨, smo tega
tam začeli. Vremenska napoved ni bila najbolj obetavna, vendar dobre volje ni manjkalo.
Pot smo dobro poznali, zato se je kolona pohodnikov razpotegnila, saj ni bilo bojazni, da bi se kdo
izgubil. Veliko smo si imeli povedati, obujali smo spomine na zimsko sezono, delali načrte za poletno.
Pa zabavni spomini ob različnih dogodkih s poti proti našemu cilju … Se jih je kar nekaj nabralo v letih,
ko poti proti Šenturški Gori ¨obvladujejo¨ Škrjančki.
Na vrhu smo naredili kratek postanek in se nato vrnili v dolino. Da vseh poti le ne poznamo tako zelo
dobro, se je izkazalo ob povratku. Del pohodnikov se je vrnil na izhodišče po drugi poti, kot smo
nameravali. No, končalo se je dobro. Pohod smo zaključili na dvorišču našega gostitelja Milana, ki je že
prej pripravil vse za druženje na pikniku. Bilo prijetno in se je zavleklo v popoldne.
To je tudi bistvo takšnih pohodov. Malo rekreacije, obujanja spominov, druženje. Naj bo še dolgo
tako.

1 2 ►

Besedilo: Andreja Kern, Fotografije: Jože Filipčič

V soboto 5.2.2022 se nas je izpred planinskega doma, 10 sončnih razgledov željnih, planincev z avtomobili odpeljalo na Prtovč, od koder smo se po poti (čez Razor) povzpeli na Ratitovec.

Za sončka, super snežne razmere, prijetne temperature in zelo blag vetrič je poskrbela narava, za dobro voljo in celo goro smeha pa kar mi sami. Zaradi varnosti in boljšega občutka pri hoji, smo si vmes nataknili derezice in kmalu zakorakali, po vršnih pašnikih, proti Krekovi koči. Še predno pa smo stopili na toplo, smo se povzpeli še na vrh (Gladki vrh 1667 m), tam pa smo skupaj zbrani seveda tudi malce pozirali fotoaparatu.

Nekaj minut zatem smo že sedeli v koči in si privoščili nekaj okrepčila.

Preden smo se spustili nazaj v dolino, smo slišali še nekaj napotkov glede varnega gibanja po zasneženem pobočju. Po nekaj koristnih informacijah smo se previdno spustili proti izhodišču, tokrat po sončni poti (čez Po(v)den).

Preden smo se spakirali po avtomobilih, smo se še malce poveselili pogleda v prihodnost, proti naslednjim izletom.

Vljudno vabljeni na naslednje super izlete.

Vodniški odsek PD Komenda.

1 2 3 ►

Besedilo: Aleš Bizilj; Fotografije: Aleš Bizilj