Kategorija: Vodniški odsek

V četrtek, 2. 5. 2024, so vodniki PD Komenda organizirali tradicionalni spominski pohod Milana Šinkovca. Vabilu se je odzvalo 32 pohodnikov, nekaj udeležencev pa se nam je priključilo kasneje na zaključnem druženju. Že nekaj let se nam pridružijo tudi pevci, ki popestrijo dogodek.

Pred začetkom pohoda smo si lahko ogledali zbirko planinskih značk ustanovitelja Planinskega društva Komenda Milana Šinkovca. Občudovanja vredna zbirka. Samo slovensko transverzalo je prehodil štirikrat. Vseh prehojenih obhodnic sploh ne moremo našteti. Take podvige zmorejo samo najbolj navdušeni planinci. In če dodamo, da so bile prehojene v ¨drugih časih¨, ko rekreacija še ni bila tako razširjena in je bilo delo pomembnejše, je dosežek še toliko večji. Milan Šinkovec starejši ni bil samo planinec, pobudnik ustanovitve planinskega društva in gradnje planinskega doma, bil je tudi izumitelj in skupaj s sinom je naredil športni avtomobil. Tudi tega smo si lahko ogledali. Skoraj vsi udeleženci smo ga poznali osebno in z njim prehodili marsikatero planinsko pot, vsega tega pa nismo vedeli. Svojih uspehov ni nikoli izpostavljal.

Čeprav na dan pohoda vremenska napoved ni bila spodbudna, je bilo na izhodišču veselo. Pohodniki, ki so prišli tudi iz drugih krajev, se nekaj kapljic dežja niso ustrašili. Pot do Šenturške Gore ni dolga, ob živahnih pogovorih pa je minila še hitreje. Tudi vreme je držalo z nami, celo sonce je sramežljivo kukalo izza oblakov. Po kratkem postanku smo se vrnili v dolino in nadaljevali druženje pri gostitelju Milanu. Ko smo že bili na varnem pod streho, je začelo deževati. Ni nas več motilo. S skupnimi močmi smo hitro pripravili dobrote z žara,  gospodinje so s seboj prinesle domač kruh iz krušne peči in odlične domače sladice. Vztrajali smo do poznega popoldneva.

Več takšnih sproščenih dogodkov si želimo.

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andrej Pavlin

Posavska pomlad
Gremo na Kopitnik… Ja, kje pa je to…? Se je verjetno marsikdo spraševal med udeleženci tokratne ture, katera je bila izvedeva z dvema planinskima društvoma, PD Kranjski gamsi in PD Komenda.
Kopitnik je razgleden vrh v Posavju, ki se strmo dviga nad reko Savinjo in Zidanim Mostom. Verjetno eden izmed tistih vrhov, ki ni toliko obljuden, ampak ponuja pa čudovit razgled naokrog. In današnji dan je bil kot nalašč za to.
Aprilska pomlad, kot se spodobi, končno ponuja s svežimi temperaturami in dinamičnim vremenom. Krajevnih ploh na srečo ni bilo, zato je bilo pa nas udeležencev preko dvajset.
Zbrali smo se pod Rimskimi termami v Rimskih Toplicah in jo krenili na pot. Sprva po levi strani mimo vasic Senožeti in Lukovica. Vmes smo ugledali tudi delček Aškerčeve domačije v vasi Senožeti. Sonce je prijetno grelo kljub svežim temperaturam zjutraj. Strmine še ni bilo, table so nas pa že opozarjale na Stražnik, vrh nad Lukovico. Ampak prvo na Lukovški preval, sedlo med Stražnikom in Kopitnikom. Tu so se nam odprli prvi razgledi, v smeri Laškega, proti Velikemu Kozjemu čez reko in v smeri Zidanega Mostu. Na vrhu križ in nekaj jeklenic in fotografiranje vsega po vrsti. Prvi v vrsti od celotne ture.
Nazaj do prevala in naprej v smeri Kopitnika. Skozi bukove gozdove v klanec. Tukaj ni bilo milosti in je bilo potrebno zagristi, ampak brez izpostavljenih prečenj. Posavski svet je pač tak, da so strmine lahko neizprosne, vendar so pa razgledi bogato poplačani in ko smo prišli do prvih skal, ti. polotokov Kopitnika, se je odprlo. In vrh je bil vse bližje, naša skupina pa pogumno proti njemu. Razgled je bil krasen. Temu primerno je sledilo fotografiranje tako in drugačno. Najvišjega, Zasavskega Triglava sicer nismo videli, smo pa vedeli, v katero smer je, ampak se nismo obremenjevali s tem…
Sledila je naslednja postojanka in to je Koča na Kopitniku. Verjetno že primeren čas za prihod in
oskrbnik ter ekipa so nas lepo sprejeli z odlično postrežbo. Idilična koča sredi travnika ob gozdu je verjetno marsikoga presenetila. Tu smo se le zadržali nekaj časa. Za piko na i so nam postregli tudi s kolačem. Če je imel kdo rojstni dan, nismo vedeli, bi pa zapeli seveda…
Povratek je še dobesedno mimo Lurda, ampak ne tistega v Franciji, ampak našega, slovenskega.
Ampak pot do tja seveda po markacijah. Sprva mimo lovske koče, kjer so imeli piknik, dalo se je tudi kaj zavohati, ter naprej v živozelene gozdove. Vsak korak bližje in nižje izhodišču. Vmes kak vikend ter zapuščena hiša, katero je narava lepo objela in že smo bili pri Lurdu. Lurd nad Rimskimi Toplicami je cerkev lurške Matere božje, do katere tudi romajo. Mi smo potem odromali naprej skozi naselje do izhodišča.
Verjetno je malo takih, ki bi se namensko odpravili v ta del Slovenije raziskovat., je pa zagotovo res, da se tudi tu najde kak lep pogled, razgled ali utrinek. Zato so take ture planinskih društev odlične za spoznavanje novih destinacij.

1 2 3 ►

Besedilo: Andrej Pavlin; Fotografije: Adrej Pavlin

V soboto smo šli torej gladko za nosom in se najprej ustavili v Dobrovniku v Orhideliji, kjer so naše cvetke dobile svoje orhidejice. Ker rožice potrebujejo vodo, smo pot nadaljevali do Bukovniškega jezera, kjer pa ni več vode, zato je bilo treba ponjo še nekoliko dlje do izvira Sv. Vida. Tam smo umili učke, spregledali in tako lažje našli pot čez gozd in gorice do Bogojine, kjer so nas pri Puhanu čakali s Prekmursko gibanico in drugimi dobrotami. Ko smo polizali krožnike, smo si šli še pogledati k lončarju v Filovce, kako so jih nekoč izdelovali in kako so živeli. Da ne bi zamudili na večerjo, smo jo potem ucvrli proti domu.

1 2 3 ►

Besedilo: Tanja Magister; Fotografije: Matjaž Drolec

V soboto, 16. 3. 2024, so vodniki PD Komenda vabili na planinsko turo na Srednji vrh nad Završnico (1796 nvm).

Završnica je prelepa dolina v občini Žirovnica. Najbolj jo poznamo po istoimenskem akumulacijskem jezeru, pa tudi po drugih naravnih lepotah, na katere so nas opozorili vodniki (Slap Hudič babo pere, Slap pod Kurico, Titova vas, Turška jama (kjer so se v času turških vpadov skrivali otroci in ženske). Je pa tudi izhodišče za več planinskih poti (na Valvasorjev dom, Ajdno, Stol, Vajnež …)

Vremenska napoved ni bila optimalna, vendar smo se odločili, da nas tudi nekaj morebitnih kapelj dežja ne bo ustavilo. Z dvema avtomobiloma se je 9 udeležencev odpeljalo proti izhodišču do Tinčkove koče v dolini Završnice. Vodnika Milan in Robi ter njun pomočnik Andrej ter bodoči vodnik Timi so nam na izhodišču predstavili plan poti – najprej do Doma pri izviru Završnice, potem se bomo glede na razmere odločili, kako naprej.

Pot ni bila zahtevna, vreme boljše, kot je bilo napovedano, še sonce je nagajivo kukako izza oblakov. Ni se nam mudilo. Vzeli smo si čas za fotografiranje, razgledovali smo se po vrhovih, ki so se dvigali nad nami, in glasno razmišljali, katerih poti še nismo prehodili. Vodniki so nas opozarjali na zimske pojave, ki jih v naravi ne vidimo velikokrat – opasti na grebenu Begunjščice in plaz v grapi. Pokazali so nam tudi, kje potekajo zimski pristopi na vrh.

Dom pri izviru Završnice smo dosegli v predvidenem času. Na tej višini je bilo precej snega. Ker pa so bile za ta čas temperature previsoke, se je sneg vdiral. Ocenili smo, da bi bil vzpon na vrh pretežak, zato smo po kratkem postanku nadaljevali pot do bližnjega Doma na Zelenici, od koder smo se po isti poti vrnili v dolino. Ob povratku je padlo nekaj kapelj dežja. Ni bilo hudega.

Pred slovesom smo se vodnikom zahvalili za dobro izpeljano turo. Obljubili so, da v letošnjem letu napovedanih pohodov ne bodo odpovedovali, bodo pa glede na vremenske razmere prilagajali cilje. Vsi si želimo, da bi bilo čim večkrat primerno vreme za vse vzpone, ki so načrtovani.

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andrej Pavlin

Na prvo letošnje vabilo na planinski izlet pod vodstvom vodnikov PD Komenda se je v nedeljo, 4. 2. 2024, odzvalo petnajst pohodnikov. Naš cilj je bil 432 m visok Trstelj.
Zbrali smo se pred Planinskim domom na Podborštu, kjer nas je čakal avtobus. Vožnja do izhodišča je bila prijetna. V dobrem razpoloženju smo, tako se nam je zdelo, res hitro prispeli do izhodišča. Kot je bilo obljubljeno v vabilu, pot ni bila zahtevna. V lepem sončnem vremenu in ob res prijetni temperaturi za hojo smo tudi v hrib hitro napredovali. Na vrhu je sledilo obvezno fotografiranje. Razgled pa ni bil tako lep, kot ga je imel vodnik na ogledni turi. Menda so v optimalnih vremenskih pogojih pogledi na morje in Dolomite dih jemajoči. No, za tak razgled bomo morali še kdaj osvojiti ta vrh.
Po kratkem postanku na Stjenkovi koči smo se po drugi poti vrnili v dolino, kjer nas je prijazno počakal voznik avtobusa in nas odpeljal v Tomaj. Tam smo se sprehodili skozi idilično kraško vas. Planinsko turo smo zaključili na turistični kmetiji s pokušino domačih dobrot in odličnega terana. Ni se nam mudilo. Bilo je res luštno.
Vožnja domov je bila zelo vesela. Zabavne dogodivščine iz prejšnjih let so se kar vrstile. In če dober in vesel začetek na prvem planinskem izletu v letu 2024 napoveduje tudi takšno leto, se bomo letos še veliko zabavali.
Dobrodošli na naslednjem planinskem pohodu. Varen korak želimo.

1 2 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andrej Pavlin

V nedeljo, 27. 8. 2023, je PD Komenda organiziralo vzpon na Veliki Nabojs – 2.313 m visoko goro, ki se nahaja severno od višjega in bolj znanega Viša.
Zgodaj zjutraj, še pred sončnim vzhodom, smo se z vodnikoma Milanom in Robijem iz Komende odpravile tri članice. Vremenska napoved ni bila optimalna, fizična pripravljenost v letošnjem poletju tudi ne najboljša, želja iti v hribe pa po treh vikendih odpravljanja posledic poplav velika. Skupina je bila majhna in že po poti do doline Zajzera, kjer je bilo naše izhodišče, smo tiho priznale, da bi znižale naš cilj. Vodnika sta se nam prilagodila in obljubila, da se bomo odločili, ko pridemo do planinske koče Rifugio Pellarini (1.499 m).
S parkirišča smo sledili oznaki poti »616 Rifugio Pellarini«. Gozdna pot se je v začetku zložno vzpenjala, kljub zgodnjemu jutru pa je bilo toplo in vlažno. Celo nekaj kapljic dežja je padlo. Hodili smo počasi, vzeli smo si čas za pogovor, fotografiranje in občudovanje okolice. V koči Pellarini smo popili kavo in se odpravili naprej proti sedlu. Pred nami se je veličastno dvigala stena Viša, pogled na Veliki in Mali Nabojs, pa Kamniti lovec na drugi strani je bil res lep. Zbirati pa so se začeli tudi prvi oblaki. Zdaj je že padla odločitev, da si na primernem mestu vzamemo čas za malico in se vrnemo v dolino. Vrh nas bo počakal.
Pot v dolino je hitro minila. Mimo parkirišča ob izhodišču teče mrzla reka, kjer smo si ohladili noge. Pravi užitek. Prilagoditev ture je bila za ekipo odlična odločitev in vodnika sta si zaslužila veliko pivo.

Besedilo: Andreja Kern, Fotografije: Andreja Kern

Predzadnja nedelja v juliju je bila kot nalašč namenjena za obisk hribov in seveda tudi gora. Tokrat je PD Komenda organiziralo turo na Planjavo skozi dolino Repovega kota, kjer ni markirane poti. Pod vodenjem Robija in Milana ter pomočnikov Andreja in Timija se je 7 članov društva uspešno prebilo skozi take in drugačne ovire na poti.
Začenši na Jermanci smo najprej hodili po markirani poti, a res le za kratek čas, saj smo se V klinu odcepili od markirane poti na neoznačeno stezo. Svež zrak je dobro del na poti, saj nas sonce lep čas ni še božalo po licih. Pot je sprva potekala skozi Kamniške gozdove, kjer pa ni bilo videti drastičnih posledic predhodnih neurij. Vmes se nam je odprl pogled proti skupini Krvavca, nakar zopet skozi gozd. Vmes smo bili tudi priča tolmunom v Repovem kotu. Tokrat je kar teklo čez njih, saj je bilo vode več kot dovolj. Višje nas je pot pripeljala iz gozda ven na razgledno točko, kjer smo imeli tudi pavzo.
Nad gozdom se je začel težji del naše ture. Prečenje polic je bil prvi del zahtevnega terena in če ne bi bilo malce mokro na skali, bi bilo lažje. Nadeli smo si čelade in jih prečili. Na desno so se nam kazale Zeleniške špice, greben raznoraznih vrhov za zares ekstremne gorske sladokusce oz. plezalce. Teren je bil raznolik, nekaj trav, kamenja, peska, ruševja. Mi pa proti Srebrnemu sedlu, ampak vmes nas je čakal še en zahtevnejši delček. Kratko plezanje, ki je ob mokri skali zahtevalo precej pozornosti. Počasi, eden za drugim, s pomočjo vodnikov, smo preplezali skalovje in še nekaj polic nad. Počasi se nam je začel odpirati svet na 2000 metrih. Megla in oblaki so medtem vztrajno začelo obdajati višinski svet, ki so svet oblekli v turobno sivino. Več…

Nekaj utrinkov iz pohoda bosonogih.

1 2 ►

Fotografije: Zoran Sodnik, Aleš Petek

Vodnika Robi in Milan sta za člane planinskega društva organizirala že drugo usposabljanje letos. Tokrat tečaj gibanja po plezalnih poteh – feratah.

V soboto, 20.05.2023, se je štirinajst članov društva odpravilo proti Mojstrani, kjer smo na poligonu planirali opravit teoretični del, nato pa še praktičnega v ferati Hvadnik v Gozdu Martuljku. Načrt smo morali malo prilagoditi, saj je bil poligon že zaseden. Prijeten ambient smo vseeno izkoristili za pouk praktičnega dela. Robi je razložil namen in način uporabe plezalnega pasu, samovarovalnega kompleta in čelade – to je opreme, ki jo najpogosteje uporabljamo planinci. Njegov nahrbtnik pa je skrival še drugo opremo, ki jo rabijo vodniki, alpinisti in gorski reševalci (vrv, sisteme, popkovino, rezervne vponke, prižemo,…). Predstavil nam je namen tudi te opreme in lahko smo občudovali še njegovo znanje vezanja vozlov.

Sledila je vožnja v Gozd Martuljek kjer smo si najprej namestili opremo. Veseli smo bili nasvetov vodnikov in pomočnika Andreja. Nato se je začelo zares. Več…

1 2 3 ►

Fotografije: Srečko Smolnikar