Kategorija: Vodniški odsek

Vsako leto PD Komenda organizira izlet v neznano in letos je bil še posebej dobrodošel po »krajši pavzi«. Ker organizator lokacijo skriva vse do zadnjega, so pričakovanja vse do cilja visoka, in vsi nestrpno čakamo, kam nas bo pot pripeljala. Za popestritev vožnje (pa ne da bi jo ob tako dobri družbi zares potrebovali) smo vsi izletniki na list papirja napisali svoje ideje o tem, kam smo namenjeni tokrat.
Letos nas je pot najprej vodila na Bloke, v muzej Bloški smučar. Tam nas je domačin popeljal v čas, ko se je zaradi potreb prebivalcev razvilo smučanje, ki sprva ni bilo namenjeno zabavi, temveč transportu, zaradi geografskih in meteoroloških značilnosti tistih krajev. Seveda nismo izpustili pogleda na Bloško jezero.
Pot smo nadaljevali do Kočevske Reke. Kraj je najbolj znan zaradi statusa, ki ga je imel v obdobju Jugoslavije, ko je bil za javnost zaprt zaradi bližnjih bunkerjev in drugih vojaško-političnih objektov. Sredi vasi je manjši spominski park s kostanjevim drevoredom in najdebelejšim orehom v Sloveniji z zavidljivo starostjo nad 400 let. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, katerega zgornji tok je zajezen in tvori umetno jezero. Razpotegnjeno, okoli 2 km dolgo in ponekod celo do 6 m globoko jezero, je pomemben habitat za rastline in živali, ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašen za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel belorepec.
Po sprehodu smo obiskali še bunker Škrilj, ki je bil zgrajen leta 1957, v času hladne vojne. V primeru napada oz. atomskega udara, bi lahko tukaj ljudje preživeli do 100 dni. Za javnost se je bunker odprl leta 2017.
Dan se je zaključil v našem Planinskem domu, kjer smo obujali spomine in nestrpno ugibali kje se bomo znašli naslednje leto.

1 2 ►

Besedilo: Polona Razpotnik; Fotografije: Matjaž Drolec

Ko smo pred dvema tednoma prejeli vabilo na dvodnevno turo v Julijce, smo hitro zapolnili prosta
mesta. Število udeležencev je bilo omejeno zaradi zahtevnosti ciljev. Vodnika Robi in Milan sta že na
prejšnjih turah ocenila našo pripravljenost in prav je tako.
Ko se je bližal datum odhoda, pa smo zaskrbljeno spremljali vremensko napoved. Ni bila obetavna,
zato smo se v petek soglasno odločili, da odpovemo nočitev na Vodnikovem domu in izkoristimo
samo soboto. Upali smo, da bomo pred dežjem na varnem v dolini.
V soboto ob 5. uri zjutraj se nas je sedem pohodnikov odpeljalo proti Pokljuki. Sprememba iz
dvodnevne ture v enodnevno ni bila edina sprememba. Tudi cilj smo zamenjali. Mišelj vrh je bil za
vremenske razmere predaleč. S parkirišča smo se še skoraj v mraku odpravili proti planini Konjščici
(1440 nmv). Tam sta nam vodnika zaupala tudi novi cilj, Ablanca (2004 nmv). Nadaljevali smo proti
Studorskemu prevalu (1892 nmv), od koder na vrh res ni bilo več daleč. Je pa bilo zahtevno, zato je
naš pogovor zamrl. Poslušali smo samo navodila vodnikov: “Glejte pod noge. Pazite, da ne prožite
kamenja …”
Na vrhu smo si čestitali, se ozrli naokoli, žigosali naše transverzalne knjižice in na hitro pojedli malico
iz nahrbtnika. Da nas dež ne bi ujel v skalah, smo se odpravili nazaj v dolino. Na Studorskem prevalu
smo zavili proti Malemu Draškemu vrhu, obhodili Jezerca in se po drugi strani vrnili na planino
Konjščico. Po kratkem postanku smo se odpravili proti izhodišču. Ko smo ob poti našli prvega jurčka,
smo morali malo skreniti s poti. Sreče z gobami nismo imeli veliko, zabavali pa smo se.
Kljub temu da je iz vabila ostal samo datum, potek in cilj pa smo glede na vremenske razmere sproti
spreminjali, smo v odlični družbi preživeli še en res lep dan v hribih. Verjamem, da bo tudi naslednjič
tako.

1 2 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andreja Kern

9. julija je PD Komenda organiziral planinsko turo na Veliko (Koroško) Babo, 2127 m. Pot velja za označeno zelo zahtevno pot: Ravenska Kočna – Slovenska pot do Kranjske koče na Ledinah – plezalna pot (Rudijeva vertikala) do Velike Babe. Vreme je bilo pol sončno in nižje temperature kot običajno za ta letni čas.
Ture se je udeležilo 9 žensk😊, 4 moški in 1 otrok, Leon. Ekipa se je hitro vživela (pri toliko ženskah ne gre drugače) in tudi hitro segrela. S seboj je vsak udeleženec moral imeti čelado in varovalni komplet. Že zelo hitro smo se prvič ustavili, da smo se pripravili (čelada) na prve jeklenice na Slovenski poti. Na tej poti smo se »spoznavali« s skalami, jeklenicami in tudi vrtoglavico😊(vsaj ena).
Prišli do prvega postanka, Kranjska koča na Ledinah, kjer so redki jutranji gostje uživali v razgledih. Ujeli smo tudi PD Kranj, ki so imeli začetek delovne akcije, ki smo jo pri sestopu že v živo videli: drevesna lesena terasa nad veliko teraso -top!
Pot nadaljevali do Velike Babe in sicer po plezalni poti, Rudijeva vertikala. Olala! Tukaj pa se začne »veselica«. Čelade, varovalni pasovi in vrvi za privez pripravljeni. Naši vodniki in markacist so poskrbeli za vrhunski plezalni podvig, Leon nas je pa zabaval s pregovori 😉. Na vrhu Velike Babe imeli prekrasen razgled na vrhove okoli Velike Babe: Skuta, Dolgi hrbet, Kočna, Grintovec, Ledinski vrh, Storžič, Košutnikov greben, …
Sestop iz Babe je potekal po lažji poti, čez melišče pod Ledinskim vrhom. Resnično samo nekaj korakov smo naredili do Ledinskega vrha, 2108 m. Tudi tu naredili nekaj fotografij in se nato odpravili nazaj do Kranjske koče. Manjši postanek pri Kranjski koči, potem pa nazaj do parkirišča. Ob poti smo cel dan lahko občudovali tudi ogromno planinskih rož.
Zelo urejene, označene in varne planinske poti so nam omogočile prekrasen dan v naših hribih.
Fantje so pri koncu ugotovili, da morajo ženske hodit cel dan (pa še ni dovolj), da nehajo »čvekat«.

1 2 3 ►

Besedilo: Polona Razpotnik

Na praznični 2. maj že vrsto let poteka spominski pohod Milana Šinkovca. Tudi letos je bilo tako.
Osemindvajset pohodnikov se je zbralo. In če smo prejšnji pohod zaključili ¨pod češnjo¨, smo tega
tam začeli. Vremenska napoved ni bila najbolj obetavna, vendar dobre volje ni manjkalo.
Pot smo dobro poznali, zato se je kolona pohodnikov razpotegnila, saj ni bilo bojazni, da bi se kdo
izgubil. Veliko smo si imeli povedati, obujali smo spomine na zimsko sezono, delali načrte za poletno.
Pa zabavni spomini ob različnih dogodkih s poti proti našemu cilju … Se jih je kar nekaj nabralo v letih,
ko poti proti Šenturški Gori ¨obvladujejo¨ Škrjančki.
Na vrhu smo naredili kratek postanek in se nato vrnili v dolino. Da vseh poti le ne poznamo tako zelo
dobro, se je izkazalo ob povratku. Del pohodnikov se je vrnil na izhodišče po drugi poti, kot smo
nameravali. No, končalo se je dobro. Pohod smo zaključili na dvorišču našega gostitelja Milana, ki je že
prej pripravil vse za druženje na pikniku. Bilo prijetno in se je zavleklo v popoldne.
To je tudi bistvo takšnih pohodov. Malo rekreacije, obujanja spominov, druženje. Naj bo še dolgo
tako.

1 2 ►

Besedilo: Andreja Kern, Fotografije: Jože Filipčič

V soboto 5.2.2022 se nas je izpred planinskega doma, 10 sončnih razgledov željnih, planincev z avtomobili odpeljalo na Prtovč, od koder smo se po poti (čez Razor) povzpeli na Ratitovec.

Za sončka, super snežne razmere, prijetne temperature in zelo blag vetrič je poskrbela narava, za dobro voljo in celo goro smeha pa kar mi sami. Zaradi varnosti in boljšega občutka pri hoji, smo si vmes nataknili derezice in kmalu zakorakali, po vršnih pašnikih, proti Krekovi koči. Še predno pa smo stopili na toplo, smo se povzpeli še na vrh (Gladki vrh 1667 m), tam pa smo skupaj zbrani seveda tudi malce pozirali fotoaparatu.

Nekaj minut zatem smo že sedeli v koči in si privoščili nekaj okrepčila.

Preden smo se spustili nazaj v dolino, smo slišali še nekaj napotkov glede varnega gibanja po zasneženem pobočju. Po nekaj koristnih informacijah smo se previdno spustili proti izhodišču, tokrat po sončni poti (čez Po(v)den).

Preden smo se spakirali po avtomobilih, smo se še malce poveselili pogleda v prihodnost, proti naslednjim izletom.

Vljudno vabljeni na naslednje super izlete.

Vodniški odsek PD Komenda.

1 2 3 ►

Besedilo: Aleš Bizilj; Fotografije: Aleš Bizilj

Tokratni cilj je Košutnikov Turn (2133m), najvišji vrh najdaljšega slovenskega grebena Kušuta, ki je dolg kar 10 km. Hkrati je 5. najvišji vrh Karavank. Vremenska napoved je bila odlična, izlet za tokrat majhno skupino sta vodila Robi in Milan.
Ob 6. uri smo se odpravili proti Tržiču, kjer smo se peljali skozi Dovžanovo sotesko in pri zapuščeni karavli zavili levo proti Dolgim njivam, cesta je bila ves čas v dobrem stanju. Izhodišče je bilo pri manjšem kamnolomu, tam smo se po skupni sliki odpravili proti koči na Dolgih njivah, kakšnih 15 min hoje. Tam nas je vodnik Milan presenetil z vabilom na prvi postanek s kavo. Glede na to, da smo imeli lepo vreme in dovolj časa, je bil to odličen začetek dneva. Pogled nam je olepšala z jutranjim soncem obsijana strmina grebena, ki smo se ga nato lotili z zahodne strani. Pot je bila dobro označena in že od začetka precej odprta, z redkejšim drevjem in rušjem. Čez slabo uro smo prispeli na travnato pobočje. Po kratkem postanku smo ujeli v pogled dva gamsa na vzhodni strani, in takoj še dva na zahodni strani grebena. Mirno so nas opazovali, nastalo je kar nekaj lepih slik. Malo pod grebenom je teren postal skalnat, pokazal se tudi naš vrh. Kratka pot po vrhu grebena proti cilju bila zožena, tako da bilo je potrebno biti pozoren.
Lepo vreme na vrhu nam je ponujalo čudovite poglede na avstrijsko in slovensko stran, med drugim smo videli Vrbsko jezero, Celovški vrh, Tolsto Košuto, Kladivo, Dobrčo, Peco v ozadju, pa bližnje vrhove na Kamniško Savinjski strani.
Med postankom na vrhu sta se nam z vzhodne avstrijske strani pridružila plezalca , ki sta priplezala preko zahtevne ferate. Ta na Košutnikov Turn poteka z avstrijske strani preko Cjajnika.
Spustili smo se po vzhodni strani, ki je nekoliko daljša. Steza se je videla daleč navzdol, z nekaj lepimi grapami proti avstrijski strani. Vse do prvega rušja je bilo precej strmo, paziti je bilo treba na vsak korak zaradi nevarnosti zdrsa. Naša skupina je bila pridno pozorna, saj je bil to edini odsek, kjer smo vsaj za nekaj trenutkov utihnili Opozorila s spletnih strani, da je v dežju celo prenevarno, so na mestu.
Tik pred povratkom do koče pri Dolgih njivah se je razprostrla odprta planina za ležerni počitek. Tam nam je Robi razkril, da je na poti videl kačo, hmmm, morda zares bolje, da je to povedal šele na koncu.
Izlet smo zaključili z odličnim kosilom pri koči.

Aha še to – pri dobrih 40-ih letih sem od najmlajšega udeleženca Leona izvedela, da mravlje oddajajo mravljično kislino, če dlan za nekaj sekund položiš na mravljišče. To potrdi njen zelo oster vonj. V manjših količinah je nestrupena in primerna kot dezinfekcijsko sredstvo ter za zdravljenje različnih bolezni.

1 2 ►

Besedilo: Špela Zalokar

Na, pa smo spet v dežju:? Privoščimo si daljši »kafe« in malce spremenimo naš dan… Zapeljemo se po Zgornji cesti pod planino Za Liscem. Parkiramo za ovinkom, naprej pa – peš… Dež pojenja. Črni močeradi… Zavijemo po poti na planino Za Osredki. Ustavimo pri »debeli« smreki. Ki je ni več, nanjo spominja samo še ogromen panj…
Pod planino zaukažem – tišino. Nadejamo se gamsov, a je izgleda tudi zanje preveč mokro, da bi se pokazali na paši. ( Nič ne bo. Kakor tudi s potjo okrog Lisca. ) »Zastavimo« v strmino in ker ni vroče, smo kmalu na grebenu Kozjih Robe. ( Samo mokri do riti. A to tudi kaj šteje? )
Do vrha Lisca samo še nekaj minut. Hitra malica v slučaju dežja. Obrat nazaj na greben. In počasi in pazljivo – spust k Orožnovi koči. Francelj nas že pričakuje! ( »UUU kaj blo dobr!!!« )

1 2 3 ►

Besedilo: Tina Bijol

Na prvo nedeljo v juliju se je po dolgem času obetal slabo vreme, dež. Skratka, neprimerno vreme za v hribe. Kljub slabi napovedi se je odpravilo proti Bohinju, Bohinjski Bistrici, kjer so se pridružili še prijatelji iz Iskra planinskega društva, Ljubljana. Kot pravijo, da ima dež T mlade v Bohinju, ni bilo nič čudnega, da nas je pričakal dež, nizka oblačnost.
Tura naj bi se začela na parkirišču bivšega smučišča Kobla, vendar se je zaradi odločilo, da se z avtomobili odpelje višje, kjer bi imeli kratek pohod do Orožnove koče. Kjer se je parkiralo se je vreme umirilo in naša pot nas je vodila najprej do planine Osredki. Po zahtevnem brezpotju smo se vzpeli do planine Lisec (1665m). Žal zaradi oblačnosti nismo bili deležnega razgleda na sosednje hribe ☹. Spust iz planine se je nadaljeval proti Orožnovi koči na planini Za Liscem (1346m), kjer nas je pričakal prijazen skrbnik Franci. Okrepčali smo se z jedmi na žlico in zavitkom. Skrbnik nas povabi tudi na prihajajoča koncerta, ki se bosta odvijalav koči v mesecu julij. Več o tem poglejte na njihovo e-stran. Do avtomobilov je pot minila hitro, se odpeljali do Bohinjske Bistrice na sladoled in se poslovili.
Naj še omenim, da smo imeli na pohodu kar 4 planinske vodnike. Naša dva, Milan in Robi, ter njuni dve »sošolki« iz času dela izpita za planinske vodnike, Alenka in Tina. Turo so naredili prijetno, dobili nova znanja planinskih rastlin in še kaj.
Obisk Črne prsti smo pustili za drugič, ob lepšem vremenu.

Besedilo: Polona Razpotnik

V nedeljo 21.3.2021 ob 6.30 uri smo se zbrali pred PD Komenda in se odpeljali s svojimi vozili do parkirišča pri slapu Savica. Vreme jasno in hladno, idealno za zimsko turo. Sama pot je bila zasnežena s ponekod precej snega. Naš pogled je segel na Bohinjsko jezero in smučišče na Voglu. Med samo hojo nas je spremljala dobra volja saj je bila to prva tura v letošnjem letu. Po dveh urah in pol hoje smo prispeli na Komno kjer je sledilo preoblačenje in malica iz nahrbtnika. Moj kuža Majk je hodil od pohodnika do pohodnika, če bo dobil kaj malice in se je vsem zasmilil. Ura nas je malo preganjala, začelo se je oblačiti in pihati tako da se je bilo potrebno vrniti v dolino. Srečno smo prispeli do naših jeklenih konjičkov, se poslovili med seboj in si zaželeli, da se kmalu spet vidimo.

Besedilo: Brane Osolnik; Fotografije: Brane Osolnik

Vabilo na vzpon na Veliko Martuljško Ponco smo vzeli resno. Trem vodnikom se je pridružilo devet pohodnikov. Od doma smo se odpravili zelo zgodaj zjutraj, še v temi. Ni nam bilo žal. Razgledi na vršace ožarjene s prvimi sončnimi žarki so bili veličastni.

Začetek poti iz parkirišča do koče v Krnici je bil kot nalašč za spoznavanje, saj se nekateri udeleženci še nismo srečali, pot pa lahka, po ravnem… res se je dalo klepetati. So padle že prve šale ¨Milan, pojačaj tempo, punce preveč klepetajo¨ … Še jutranja kava v koči v Krnici, potem se je začelo zares.

Na poti smo srečevali pohodnike samo do točke, kjer se pot nadaljuje proti Špiku. Proti našemu cilju v soboto ni bilo drugih planincev. Smo pošteno ¨grizli¨ kolena, minila nas je tudi želja po klepetanju. Smo premlevali samo svoje misli. Vodniki so nas na poti opozarjali na okolico, nam pokazali vse visoke vrhove, ki smo jih lahko videli, nas opominjali na previdnost.

Melišče je bilo kar zahtevno, v višini bivaka v Veliki Dnini, smo naleteli še na snežišče ob katerem smo se prijetno osvežili. Res si nismo predstavljali, da bomo v tako toplem vremenu še hodili po snegu. Potem pa vstop v steno. Uporabili smo predpisano opremo, čelado in pasove, vodniki pa so potegnili vrv in nam pomagali. Prvi del smo opravili vsi udeleženci. Izkazalo se je, da moramo do vrha premagati še en tak podvig. Še daljši in bolj zahteven vzpon v zelo krušljivi skali. Med napenjanjem vrvi, sta se vodnika dogovorila, da zaradi časovne omejitve ne moremo vsi na vrh. Tako so vrh dosegli štirje udeleženci, ostali smo počakali na ravnini takoj za prvim plezalnim delom in spust je bil pravi izziv. Poklon vodnikom Robiju, Milanu in Marjani, da so nas varno spustili do melišča. Od tu pa samo še povratek v dolino. Sonce se je skrilo za oblake in padlo je celo nekaj dežnih kapljic. Bili smo veseli, ko smo že v mraku prišli do koče v Krnici. Po napornem dnevu smo si privoščili hladno pijačo. Potem smo veliko lažje premagali še zadnji del poti do avtov.

Preživeli smo res lep dan in ni razloga za razočaranje, ker vrha nismo osvojili vsi udeleženci. Veliko smo se naučili in spoznali tudi košček sebe. Ugotovili, da se moramo naučiti osnovnih tehničnih veščin in uporabe opreme, ki jo sicer imamo, vendar je vprašanje, če jo znamo tudi uporabiti. Spoznali pa smo tudi, da moramo biti za tako dolgo turo fizično res dobro pripravljeni. In najvažnejše – da se iz ture vrnemo nepoškodovani.

Do naslednjič…

1 2 3 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andreja Kern

Fotografije: Srečko Smolnikar