V soboto zjutraj smo se odpravili na Izlet v neznano in še danes ni popolnoma jasno, kako smo pristali v Idriji. Živahni kot živo srebro smo se naprej sprehodili po starem mestnem jedru in se nato okrepčali z okusno domačo malico in gerušem. V gradu Gewerkenegg smo občudovali umetnine iz Idrijske čipke in se učili o zgodovini idrije, pri iskanju Perkmandeljca v drugem največjem rudniku živega srebra na svetu in topilnici rude, pa žal nismo imeli sreče. Izlet se je zaključil z dobro voljo in večerjo v Planinskem domu Komenda, seveda pa se že veselimo naslednjega izleta v neznano.

1 2 ... 4 ►

Besedilo: Tanja Magister; Fotografije: Matjaž Drolec

Vodniki PD Komenda so v soboto, 26.10.2024, vabili v Naborjetske gore, najbolj na sever pomaknjen rob Zahodnih Julijcev.

Deset pohodnikov se nas je zbralo in vodnika sta že na zbirnem mestu razložila, da moramo zaradi neugodnih razmer spremeniti naš cilj. Tako smo se odpravili proti planini pod Rabeljskimi špicami do Rifugio Cinque Punte (1520 m).

Vožnja je minila hitro. Avta smo pustili v dolini Ramšendol. Pot nas je v začetku vodila po makadamski cesti do odcepa na planinsko pot št. 518. Pot je bila ozka, strma in na nekaterih delih je bilo res treba paziti na vsak korak. Na najbolj strmih delih je pogovor zamrl. Čeprav se nam je zdelo, da napredujeo počasi, smo cilj dosegli v predvideni časovnici. Za trud smo bili polačani z izjemnim pogledom na obarvan macesnov gozd in Rabeljske špice, ki so se dvigale nad njim.

Pri bivaku smo si odpočili, okrepčali in z zanimanjem poslušali vodnika Robija kje in s kakšno opremo je možen vzpon na Rabeljske špice. Sledilo je še obvezno fotografiranje in povratek v dolino po drugi poti – št. 520. Pot navzdol je bila še bol strma kot za vzpon. In ker so oblaki hitro začeli zakrivat modro nebo smo želeli čimprej v dolino. Tik pred koncem naše ture, že v biližini avtov je začel padat dež.

Na poti domov smo se ustavili v Dovjem in strnili vtise o prehojeni poti. Pa vodnikoma predstavili tudi nekaj predlogov katere vrhove bi v prihodnjem letu radi osvojili.

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andreja Kern

1 2 ►

Fotografije: MatjažDrolec

Po programu predvidenih pohodov za mesec junij so vodniki PD Komenda 30. 6. 2024
organizirali pohod na Konja – 1803 m. Vrh se nahaja med Veliko planino in Presedljajem, od
koder se nam odpre lep razgled na najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp ter na Rzenik in
njegovo skoraj navpično severno steno.
Zgodaj zjutraj smo se zbrali na izhodišču na začetku poti proti Orglicam in se odpravili po
dolini Bele proti Presedljaju. Markacisti so opravili izredno delo, da so po ujmah v lanskem
letu tako dobro uredili planinsko pot, ki vodi na Presedljaj. Na vsakem koraku so še vidni
sledovi moči narave.
Napredovali smo počasi, si vzeli čas za klepet, fotografiranje in opazovanje okolice. Na
Presedljaju smo zavili desno proti Konju. Pot je bila na nekaj mestih izpostavljena,
zavarovana z jeklenicami. Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Ko smo opremili naše
transverzalne knjižice, smo nadaljevali pot proti Rzeniku, kjer smo malicali. Sledil je spust do
planine Dol. Tam so nas prijazno postregli s kislim mlekom in osvežilno pijačo.
Vreme je bilo, kot so napovedali vremenoslovci, vroče, sonce in oblaki so merili svoje moči,
veseli pa smo bili vetra, ki nas je hladil na nekaterih izpostavljenih mestih. Zadnji del poti do
spodnje postaje gondole v Kamniški Bistrici je hitro minil. Že zjutraj smo en avto pustili na
našem cilju, da so se vozniki ostalih avtov lahko odpeljali po avtomobile na izhodišče.
Dobre volje nad premagano planinsko potjo smo pohod zaključili z osvežilom na terasi hiše
dveh naših udeležencev.

1 2 3 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Matjaž Drolec

V organizaciji Planinskega društva Komenda se je na sončno soboto, 8. junija, bosih nog proti Šenturški Gori podalo 52 pohodnikov različnih generacij.
Pobudnika oziroma začetnika pohoda bosonogih na Šenturško Goro sta bila pred 19 leti Pavel Žvelc in Franc Drolec. Na lanskem občnem zboru so se dogovorili, da bodo odslej organizatorji člani PD Komenda namesto pohodniške sekcije Škrjančki. Med udeleženci so bili pohodniki iz komendske, cerkljanske, kamniške, domžalske in šenčurske občine ter iz Ljubljane, med njimi pa je bila Majda Drolec iz Komende, ki je sodelovala na vseh dosedanjih 19 pohodih. Nekaj dni pred pohodom je deževalo tudi pod Krvavcem, tako da je bila pot na določenih odsekih razmočena in primerna za hojo. Tokrat je bila zares dobra masaža podplatov. Dobrih šest kilometrov dolgo pot so brez težav prehodili vsi pohodniki, tudi najmlajša, triletna dvojčka Luka in Jaka Fajfar iz Stiške vasi, najstarejši med udeleženci pa je bil 82-letni Ivan Mušič iz Lahovč. Kot je povedal predsednik PD Komenda, Zoran Sodnik, se je pohoda v 19 letih udeležilo skupaj 465 pohodnikov iz različnih krajev. Na poti do Šenturške Gore so bile po zaslugi ekipe markacistov PD Komenda Draga Carja, Silva Poglajna, Marka Jurkoviča in Franca Vidmarja odpravljene vse ovire.

Besedilo: Janez Kuhar; Fotografije: Zoran Sodnik

V nedeljo 2.6. se nas je 16 članov PD Komenda v jutranjih urah zbralo pred planinskim društvom v Komendi in se odpeljali proti Podbrdu, od koder je bil tudi naš štart za Črno prst.
Iz centra Podbrda smo krenili najprej po glavni cesti in se kmalu usmerili na vzpenjajočo cesto. Pot je bila zanimiva in je vodila mimo travnatih pobočij, strmega bukovega gozda, ter neporaščenega vrha. Sama pot je bila lahka, se je pa ves čas kar lepo vzpenjala. Naš najmlajši član Leon je bil dober navigator. Po dobrih treh urah hoje, smo na sedlu zagledali kočo Zorka Jelinčiča na Črni prsti. V koči smo se prijetno okrepčali. Ker nam je vreme služilo, smo na klopci lahko ujeli še kakšen sončen žarek.
Pot v dolino nas je vodila na bohinjsko stran mimo Orožnove koče. Za navzdol smo morali previdno stopati, saj je bilo mokro in spolzko. Avtobus je prišel kot naročen, saj so kmalu začele padati prve kaplje dežja. Na poti domov, smo še kakšno rekli in zaključili, da je bil izlet brez napak.

1 2 3 ►

Besedilo: Marjana Petrič; Fotografije: Matjaž Drolec

V četrtek, 2. 5. 2024, so vodniki PD Komenda organizirali tradicionalni spominski pohod Milana Šinkovca. Vabilu se je odzvalo 32 pohodnikov, nekaj udeležencev pa se nam je priključilo kasneje na zaključnem druženju. Že nekaj let se nam pridružijo tudi pevci, ki popestrijo dogodek.

Pred začetkom pohoda smo si lahko ogledali zbirko planinskih značk ustanovitelja Planinskega društva Komenda Milana Šinkovca. Občudovanja vredna zbirka. Samo slovensko transverzalo je prehodil štirikrat. Vseh prehojenih obhodnic sploh ne moremo našteti. Take podvige zmorejo samo najbolj navdušeni planinci. In če dodamo, da so bile prehojene v ¨drugih časih¨, ko rekreacija še ni bila tako razširjena in je bilo delo pomembnejše, je dosežek še toliko večji. Milan Šinkovec starejši ni bil samo planinec, pobudnik ustanovitve planinskega društva in gradnje planinskega doma, bil je tudi izumitelj in skupaj s sinom je naredil športni avtomobil. Tudi tega smo si lahko ogledali. Skoraj vsi udeleženci smo ga poznali osebno in z njim prehodili marsikatero planinsko pot, vsega tega pa nismo vedeli. Svojih uspehov ni nikoli izpostavljal.

Čeprav na dan pohoda vremenska napoved ni bila spodbudna, je bilo na izhodišču veselo. Pohodniki, ki so prišli tudi iz drugih krajev, se nekaj kapljic dežja niso ustrašili. Pot do Šenturške Gore ni dolga, ob živahnih pogovorih pa je minila še hitreje. Tudi vreme je držalo z nami, celo sonce je sramežljivo kukalo izza oblakov. Po kratkem postanku smo se vrnili v dolino in nadaljevali druženje pri gostitelju Milanu. Ko smo že bili na varnem pod streho, je začelo deževati. Ni nas več motilo. S skupnimi močmi smo hitro pripravili dobrote z žara,  gospodinje so s seboj prinesle domač kruh iz krušne peči in odlične domače sladice. Vztrajali smo do poznega popoldneva.

Več takšnih sproščenih dogodkov si želimo.

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andrej Pavlin

Posavska pomlad
Gremo na Kopitnik… Ja, kje pa je to…? Se je verjetno marsikdo spraševal med udeleženci tokratne ture, katera je bila izvedeva z dvema planinskima društvoma, PD Kranjski gamsi in PD Komenda.
Kopitnik je razgleden vrh v Posavju, ki se strmo dviga nad reko Savinjo in Zidanim Mostom. Verjetno eden izmed tistih vrhov, ki ni toliko obljuden, ampak ponuja pa čudovit razgled naokrog. In današnji dan je bil kot nalašč za to.
Aprilska pomlad, kot se spodobi, končno ponuja s svežimi temperaturami in dinamičnim vremenom. Krajevnih ploh na srečo ni bilo, zato je bilo pa nas udeležencev preko dvajset.
Zbrali smo se pod Rimskimi termami v Rimskih Toplicah in jo krenili na pot. Sprva po levi strani mimo vasic Senožeti in Lukovica. Vmes smo ugledali tudi delček Aškerčeve domačije v vasi Senožeti. Sonce je prijetno grelo kljub svežim temperaturam zjutraj. Strmine še ni bilo, table so nas pa že opozarjale na Stražnik, vrh nad Lukovico. Ampak prvo na Lukovški preval, sedlo med Stražnikom in Kopitnikom. Tu so se nam odprli prvi razgledi, v smeri Laškega, proti Velikemu Kozjemu čez reko in v smeri Zidanega Mostu. Na vrhu križ in nekaj jeklenic in fotografiranje vsega po vrsti. Prvi v vrsti od celotne ture.
Nazaj do prevala in naprej v smeri Kopitnika. Skozi bukove gozdove v klanec. Tukaj ni bilo milosti in je bilo potrebno zagristi, ampak brez izpostavljenih prečenj. Posavski svet je pač tak, da so strmine lahko neizprosne, vendar so pa razgledi bogato poplačani in ko smo prišli do prvih skal, ti. polotokov Kopitnika, se je odprlo. In vrh je bil vse bližje, naša skupina pa pogumno proti njemu. Razgled je bil krasen. Temu primerno je sledilo fotografiranje tako in drugačno. Najvišjega, Zasavskega Triglava sicer nismo videli, smo pa vedeli, v katero smer je, ampak se nismo obremenjevali s tem…
Sledila je naslednja postojanka in to je Koča na Kopitniku. Verjetno že primeren čas za prihod in
oskrbnik ter ekipa so nas lepo sprejeli z odlično postrežbo. Idilična koča sredi travnika ob gozdu je verjetno marsikoga presenetila. Tu smo se le zadržali nekaj časa. Za piko na i so nam postregli tudi s kolačem. Če je imel kdo rojstni dan, nismo vedeli, bi pa zapeli seveda…
Povratek je še dobesedno mimo Lurda, ampak ne tistega v Franciji, ampak našega, slovenskega.
Ampak pot do tja seveda po markacijah. Sprva mimo lovske koče, kjer so imeli piknik, dalo se je tudi kaj zavohati, ter naprej v živozelene gozdove. Vsak korak bližje in nižje izhodišču. Vmes kak vikend ter zapuščena hiša, katero je narava lepo objela in že smo bili pri Lurdu. Lurd nad Rimskimi Toplicami je cerkev lurške Matere božje, do katere tudi romajo. Mi smo potem odromali naprej skozi naselje do izhodišča.
Verjetno je malo takih, ki bi se namensko odpravili v ta del Slovenije raziskovat., je pa zagotovo res, da se tudi tu najde kak lep pogled, razgled ali utrinek. Zato so take ture planinskih društev odlične za spoznavanje novih destinacij.

1 2 3 ►

Besedilo: Andrej Pavlin; Fotografije: Adrej Pavlin

V soboto smo šli torej gladko za nosom in se najprej ustavili v Dobrovniku v Orhideliji, kjer so naše cvetke dobile svoje orhidejice. Ker rožice potrebujejo vodo, smo pot nadaljevali do Bukovniškega jezera, kjer pa ni več vode, zato je bilo treba ponjo še nekoliko dlje do izvira Sv. Vida. Tam smo umili učke, spregledali in tako lažje našli pot čez gozd in gorice do Bogojine, kjer so nas pri Puhanu čakali s Prekmursko gibanico in drugimi dobrotami. Ko smo polizali krožnike, smo si šli še pogledati k lončarju v Filovce, kako so jih nekoč izdelovali in kako so živeli. Da ne bi zamudili na večerjo, smo jo potem ucvrli proti domu.

1 2 3 ►

Besedilo: Tanja Magister; Fotografije: Matjaž Drolec