Vabilo na vzpon na Veliko Martuljško Ponco smo vzeli resno. Trem vodnikom se je pridružilo devet pohodnikov. Od doma smo se odpravili zelo zgodaj zjutraj, še v temi. Ni nam bilo žal. Razgledi na vršace ožarjene s prvimi sončnimi žarki so bili veličastni.
Začetek poti iz parkirišča do koče v Krnici je bil kot nalašč za spoznavanje, saj se nekateri udeleženci še nismo srečali, pot pa lahka, po ravnem… res se je dalo klepetati. So padle že prve šale ¨Milan, pojačaj tempo, punce preveč klepetajo¨ … Še jutranja kava v koči v Krnici, potem se je začelo zares.
Na poti smo srečevali pohodnike samo do točke, kjer se pot nadaljuje proti Špiku. Proti našemu cilju v soboto ni bilo drugih planincev. Smo pošteno ¨grizli¨ kolena, minila nas je tudi želja po klepetanju. Smo premlevali samo svoje misli. Vodniki so nas na poti opozarjali na okolico, nam pokazali vse visoke vrhove, ki smo jih lahko videli, nas opominjali na previdnost.
Melišče je bilo kar zahtevno, v višini bivaka v Veliki Dnini, smo naleteli še na snežišče ob katerem smo se prijetno osvežili. Res si nismo predstavljali, da bomo v tako toplem vremenu še hodili po snegu. Potem pa vstop v steno. Uporabili smo predpisano opremo, čelado in pasove, vodniki pa so potegnili vrv in nam pomagali. Prvi del smo opravili vsi udeleženci. Izkazalo se je, da moramo do vrha premagati še en tak podvig. Še daljši in bolj zahteven vzpon v zelo krušljivi skali. Med napenjanjem vrvi, sta se vodnika dogovorila, da zaradi časovne omejitve ne moremo vsi na vrh. Tako so vrh dosegli štirje udeleženci, ostali smo počakali na ravnini takoj za prvim plezalnim delom in spust je bil pravi izziv. Poklon vodnikom Robiju, Milanu in Marjani, da so nas varno spustili do melišča. Od tu pa samo še povratek v dolino. Sonce se je skrilo za oblake in padlo je celo nekaj dežnih kapljic. Bili smo veseli, ko smo že v mraku prišli do koče v Krnici. Po napornem dnevu smo si privoščili hladno pijačo. Potem smo veliko lažje premagali še zadnji del poti do avtov.
Preživeli smo res lep dan in ni razloga za razočaranje, ker vrha nismo osvojili vsi udeleženci. Veliko smo se naučili in spoznali tudi košček sebe. Ugotovili, da se moramo naučiti osnovnih tehničnih veščin in uporabe opreme, ki jo sicer imamo, vendar je vprašanje, če jo znamo tudi uporabiti. Spoznali pa smo tudi, da moramo biti za tako dolgo turo fizično res dobro pripravljeni. In najvažnejše – da se iz ture vrnemo nepoškodovani.
Do naslednjič…
Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andreja Kern
