Uvodna tura v novo sezono planinskega društva Komenda je bila tokrat izobraževalnega pomena. Robi Posavec in Milan Šinkovec sta organizirala zimski tečaj varne hoje v gore pozimi na Krvavcu. Napoved je bila dobra z možnostjo kakih sunkov vetra, temperature obratno sorazmerne letnemu času, ampak inverzij smo vajeni zadnje čase…
Zbrali smo se na planini Jezerca pod Krvavcem, sedem nas je bilo vseh. Sprva smo pregledali opremo, saj smo tokrat rabili več kot ponavadi na naših turah, ki so večinoma enodnevne, ta je bila dvodnevna. Po pregledu smo se podali. Ura je bila malo čez 14. popoldne in sonce je prijetno grelo. Sprva do Kriške planine in po desni pod Krvavec do planine Koren. Spotoma je Robi že začel uvod v tečaj, kjer nam je okvirno opisal, kako bo potekal tečaj, vmes smo pa omenili tudi nekaj besed o opremi. Sprva se ljudem ni čudno zdelo, zakaj nosimo spalne vreče s seboj poleg vseh ogromnih nahrbtnikov, ampak tokrat ni bilo spanja v planinskih kočah in ne v hotelu Rozka. Prvi cilj je bila koča na planini Koren.

V soboto zjutraj smo se odpravili na Izlet v neznano in še danes ni popolnoma jasno, kako smo pristali v Idriji. Živahni kot živo srebro smo se naprej sprehodili po starem mestnem jedru in se nato okrepčali z okusno domačo malico in gerušem. V gradu Gewerkenegg smo občudovali umetnine iz Idrijske čipke in se učili o zgodovini idrije, pri iskanju Perkmandeljca v drugem največjem rudniku živega srebra na svetu in topilnici rude, pa žal nismo imeli sreče. Izlet se je zaključil z dobro voljo in večerjo v Planinskem domu Komenda, seveda pa se že veselimo naslednjega izleta v neznano.

1 2 ... 4 ►

Besedilo: Tanja Magister; Fotografije: Matjaž Drolec

Vodniki PD Komenda so v soboto, 26.10.2024, vabili v Naborjetske gore, najbolj na sever pomaknjen rob Zahodnih Julijcev.

Deset pohodnikov se nas je zbralo in vodnika sta že na zbirnem mestu razložila, da moramo zaradi neugodnih razmer spremeniti naš cilj. Tako smo se odpravili proti planini pod Rabeljskimi špicami do Rifugio Cinque Punte (1520 m).

Vožnja je minila hitro. Avta smo pustili v dolini Ramšendol. Pot nas je v začetku vodila po makadamski cesti do odcepa na planinsko pot št. 518. Pot je bila ozka, strma in na nekaterih delih je bilo res treba paziti na vsak korak. Na najbolj strmih delih je pogovor zamrl. Čeprav se nam je zdelo, da napredujeo počasi, smo cilj dosegli v predvideni časovnici. Za trud smo bili polačani z izjemnim pogledom na obarvan macesnov gozd in Rabeljske špice, ki so se dvigale nad njim.

Pri bivaku smo si odpočili, okrepčali in z zanimanjem poslušali vodnika Robija kje in s kakšno opremo je možen vzpon na Rabeljske špice. Sledilo je še obvezno fotografiranje in povratek v dolino po drugi poti – št. 520. Pot navzdol je bila še bol strma kot za vzpon. In ker so oblaki hitro začeli zakrivat modro nebo smo želeli čimprej v dolino. Tik pred koncem naše ture, že v biližini avtov je začel padat dež.

Na poti domov smo se ustavili v Dovjem in strnili vtise o prehojeni poti. Pa vodnikoma predstavili tudi nekaj predlogov katere vrhove bi v prihodnjem letu radi osvojili.

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andreja Kern

1 2 ►

Fotografije: MatjažDrolec

Po programu predvidenih pohodov za mesec junij so vodniki PD Komenda 30. 6. 2024
organizirali pohod na Konja – 1803 m. Vrh se nahaja med Veliko planino in Presedljajem, od
koder se nam odpre lep razgled na najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp ter na Rzenik in
njegovo skoraj navpično severno steno.
Zgodaj zjutraj smo se zbrali na izhodišču na začetku poti proti Orglicam in se odpravili po
dolini Bele proti Presedljaju. Markacisti so opravili izredno delo, da so po ujmah v lanskem
letu tako dobro uredili planinsko pot, ki vodi na Presedljaj. Na vsakem koraku so še vidni
sledovi moči narave.
Napredovali smo počasi, si vzeli čas za klepet, fotografiranje in opazovanje okolice. Na
Presedljaju smo zavili desno proti Konju. Pot je bila na nekaj mestih izpostavljena,
zavarovana z jeklenicami. Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Ko smo opremili naše
transverzalne knjižice, smo nadaljevali pot proti Rzeniku, kjer smo malicali. Sledil je spust do
planine Dol. Tam so nas prijazno postregli s kislim mlekom in osvežilno pijačo.
Vreme je bilo, kot so napovedali vremenoslovci, vroče, sonce in oblaki so merili svoje moči,
veseli pa smo bili vetra, ki nas je hladil na nekaterih izpostavljenih mestih. Zadnji del poti do
spodnje postaje gondole v Kamniški Bistrici je hitro minil. Že zjutraj smo en avto pustili na
našem cilju, da so se vozniki ostalih avtov lahko odpeljali po avtomobile na izhodišče.
Dobre volje nad premagano planinsko potjo smo pohod zaključili z osvežilom na terasi hiše
dveh naših udeležencev.

1 2 3 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Matjaž Drolec

V organizaciji Planinskega društva Komenda se je na sončno soboto, 8. junija, bosih nog proti Šenturški Gori podalo 52 pohodnikov različnih generacij.
Pobudnika oziroma začetnika pohoda bosonogih na Šenturško Goro sta bila pred 19 leti Pavel Žvelc in Franc Drolec. Na lanskem občnem zboru so se dogovorili, da bodo odslej organizatorji člani PD Komenda namesto pohodniške sekcije Škrjančki. Med udeleženci so bili pohodniki iz komendske, cerkljanske, kamniške, domžalske in šenčurske občine ter iz Ljubljane, med njimi pa je bila Majda Drolec iz Komende, ki je sodelovala na vseh dosedanjih 19 pohodih. Nekaj dni pred pohodom je deževalo tudi pod Krvavcem, tako da je bila pot na določenih odsekih razmočena in primerna za hojo. Tokrat je bila zares dobra masaža podplatov. Dobrih šest kilometrov dolgo pot so brez težav prehodili vsi pohodniki, tudi najmlajša, triletna dvojčka Luka in Jaka Fajfar iz Stiške vasi, najstarejši med udeleženci pa je bil 82-letni Ivan Mušič iz Lahovč. Kot je povedal predsednik PD Komenda, Zoran Sodnik, se je pohoda v 19 letih udeležilo skupaj 465 pohodnikov iz različnih krajev. Na poti do Šenturške Gore so bile po zaslugi ekipe markacistov PD Komenda Draga Carja, Silva Poglajna, Marka Jurkoviča in Franca Vidmarja odpravljene vse ovire.

Besedilo: Janez Kuhar; Fotografije: Zoran Sodnik

V nedeljo 2.6. se nas je 16 članov PD Komenda v jutranjih urah zbralo pred planinskim društvom v Komendi in se odpeljali proti Podbrdu, od koder je bil tudi naš štart za Črno prst.
Iz centra Podbrda smo krenili najprej po glavni cesti in se kmalu usmerili na vzpenjajočo cesto. Pot je bila zanimiva in je vodila mimo travnatih pobočij, strmega bukovega gozda, ter neporaščenega vrha. Sama pot je bila lahka, se je pa ves čas kar lepo vzpenjala. Naš najmlajši član Leon je bil dober navigator. Po dobrih treh urah hoje, smo na sedlu zagledali kočo Zorka Jelinčiča na Črni prsti. V koči smo se prijetno okrepčali. Ker nam je vreme služilo, smo na klopci lahko ujeli še kakšen sončen žarek.
Pot v dolino nas je vodila na bohinjsko stran mimo Orožnove koče. Za navzdol smo morali previdno stopati, saj je bilo mokro in spolzko. Avtobus je prišel kot naročen, saj so kmalu začele padati prve kaplje dežja. Na poti domov, smo še kakšno rekli in zaključili, da je bil izlet brez napak.

1 2 3 ►

Besedilo: Marjana Petrič; Fotografije: Matjaž Drolec