V že prijetnem spomladansko-poletnem vzdušju se je tokrat PD Komenda skupaj s PD Kranjski gamsi podala na Suhi vrh, najvišjo točko na kraški planoti Nanos pod vodstvom vodnika Andreja Pavlina. Osem udeležencev se je zbralo tokrat.
Dela na avtocesti nas niso vrgle popolnoma s tira, četudi smo začeli s hojo kasneje kot predvideno. Sonce je bilo že kar visoko in je grelo, obenem pa nas je hladil ne ravno rahel veter. Le ta nas je spremljal večino poti.
Podali smo se po strmi poti, kjer smo imeli ob poti tudi nekaj varoval za pomoč. Pohodniki so brez večjih težav prehodili strmine skupaj s psom enega od udeležencev. Nobeden ni slutil, kaj nas bo čakalo na vrhu Pleše, kjer stojijo oddajniki in sicer se je veter ojačil in nas presenetil. Ampak se nismo dali in hitro šli v zavetrje pri koči, kjer je bilo bolj znosno.
Po kratki pavzi smo se odpravili po razgibani poti do Suhega vrha, le ta je bil oddaljen uro in pol po markiranem času. Gor in dol, po gozdni potki in po gozdni cesti. Med bukovimi drevesi in vmes med polji čemaža, kjer je ponekod res zadišalo.
Na poti smo imeli tudi zanimivosti. Pod vrhom Suhega vrha leži v skalo vgrajen vojaški bunker, katerega smo si tudi pogledali. Na samem vrhu nismo bili sami, je bilo tudi nekaj drugih pohodnikov. Veter tu ni bil kaj milosten, ampak toplo sonce je poskrbelo, da nas ni prezeblo. Odprl se nam je tudi lep pogled na Postojnsko kotlino in na Alpe, kjer sneg še vedno vztraja.
Povratek je potekal po isti poti, pri koči smo pa tudi dalj časa postali. Tu smo se okrepčali na prostem na klopeh. Sestop je pa potekal po lažji poti naokrog, kjer pa previdnost vseeno ni bila odveč, saj je skala kar dodobra zglajena od pohodnikov.
Tokrat so udeleženci spoznali Nanos v drugačni luči, saj jih gre večina pohodnikov le do Vojkove koče. Zares zeleni svet v tem času tu pričara lepe poglede ne le daleč naokrog, ampak tudi ob blizu.
Besedilo: Andrej Pavlin; Fotografije: Andrej Pavlin