Vsako leto PD Komenda organizira izlet v neznano in letos je bil še posebej dobrodošel po »krajši pavzi«. Ker organizator lokacijo skriva vse do zadnjega, so pričakovanja vse do cilja visoka, in vsi nestrpno čakamo, kam nas bo pot pripeljala. Za popestritev vožnje (pa ne da bi jo ob tako dobri družbi zares potrebovali) smo vsi izletniki na list papirja napisali svoje ideje o tem, kam smo namenjeni tokrat.
Letos nas je pot najprej vodila na Bloke, v muzej Bloški smučar. Tam nas je domačin popeljal v čas, ko se je zaradi potreb prebivalcev razvilo smučanje, ki sprva ni bilo namenjeno zabavi, temveč transportu, zaradi geografskih in meteoroloških značilnosti tistih krajev. Seveda nismo izpustili pogleda na Bloško jezero.
Pot smo nadaljevali do Kočevske Reke. Kraj je najbolj znan zaradi statusa, ki ga je imel v obdobju Jugoslavije, ko je bil za javnost zaprt zaradi bližnjih bunkerjev in drugih vojaško-političnih objektov. Sredi vasi je manjši spominski park s kostanjevim drevoredom in najdebelejšim orehom v Sloveniji z zavidljivo starostjo nad 400 let. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, katerega zgornji tok je zajezen in tvori umetno jezero. Razpotegnjeno, okoli 2 km dolgo in ponekod celo do 6 m globoko jezero, je pomemben habitat za rastline in živali, ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašen za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel belorepec.
Po sprehodu smo obiskali še bunker Škrilj, ki je bil zgrajen leta 1957, v času hladne vojne. V primeru napada oz. atomskega udara, bi lahko tukaj ljudje preživeli do 100 dni. Za javnost se je bunker odprl leta 2017.
Dan se je zaključil v našem Planinskem domu, kjer smo obujali spomine in nestrpno ugibali kje se bomo znašli naslednje leto.

1 2 ►

Besedilo: Polona Razpotnik; Fotografije: Matjaž Drolec

Ko smo pred dvema tednoma prejeli vabilo na dvodnevno turo v Julijce, smo hitro zapolnili prosta
mesta. Število udeležencev je bilo omejeno zaradi zahtevnosti ciljev. Vodnika Robi in Milan sta že na
prejšnjih turah ocenila našo pripravljenost in prav je tako.
Ko se je bližal datum odhoda, pa smo zaskrbljeno spremljali vremensko napoved. Ni bila obetavna,
zato smo se v petek soglasno odločili, da odpovemo nočitev na Vodnikovem domu in izkoristimo
samo soboto. Upali smo, da bomo pred dežjem na varnem v dolini.
V soboto ob 5. uri zjutraj se nas je sedem pohodnikov odpeljalo proti Pokljuki. Sprememba iz
dvodnevne ture v enodnevno ni bila edina sprememba. Tudi cilj smo zamenjali. Mišelj vrh je bil za
vremenske razmere predaleč. S parkirišča smo se še skoraj v mraku odpravili proti planini Konjščici
(1440 nmv). Tam sta nam vodnika zaupala tudi novi cilj, Ablanca (2004 nmv). Nadaljevali smo proti
Studorskemu prevalu (1892 nmv), od koder na vrh res ni bilo več daleč. Je pa bilo zahtevno, zato je
naš pogovor zamrl. Poslušali smo samo navodila vodnikov: “Glejte pod noge. Pazite, da ne prožite
kamenja …”
Na vrhu smo si čestitali, se ozrli naokoli, žigosali naše transverzalne knjižice in na hitro pojedli malico
iz nahrbtnika. Da nas dež ne bi ujel v skalah, smo se odpravili nazaj v dolino. Na Studorskem prevalu
smo zavili proti Malemu Draškemu vrhu, obhodili Jezerca in se po drugi strani vrnili na planino
Konjščico. Po kratkem postanku smo se odpravili proti izhodišču. Ko smo ob poti našli prvega jurčka,
smo morali malo skreniti s poti. Sreče z gobami nismo imeli veliko, zabavali pa smo se.
Kljub temu da je iz vabila ostal samo datum, potek in cilj pa smo glede na vremenske razmere sproti
spreminjali, smo v odlični družbi preživeli še en res lep dan v hribih. Verjamem, da bo tudi naslednjič
tako.

1 2 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andreja Kern

9. julija je PD Komenda organiziral planinsko turo na Veliko (Koroško) Babo, 2127 m. Pot velja za označeno zelo zahtevno pot: Ravenska Kočna – Slovenska pot do Kranjske koče na Ledinah – plezalna pot (Rudijeva vertikala) do Velike Babe. Vreme je bilo pol sončno in nižje temperature kot običajno za ta letni čas.
Ture se je udeležilo 9 žensk😊, 4 moški in 1 otrok, Leon. Ekipa se je hitro vživela (pri toliko ženskah ne gre drugače) in tudi hitro segrela. S seboj je vsak udeleženec moral imeti čelado in varovalni komplet. Že zelo hitro smo se prvič ustavili, da smo se pripravili (čelada) na prve jeklenice na Slovenski poti. Na tej poti smo se »spoznavali« s skalami, jeklenicami in tudi vrtoglavico😊(vsaj ena).
Prišli do prvega postanka, Kranjska koča na Ledinah, kjer so redki jutranji gostje uživali v razgledih. Ujeli smo tudi PD Kranj, ki so imeli začetek delovne akcije, ki smo jo pri sestopu že v živo videli: drevesna lesena terasa nad veliko teraso -top!
Pot nadaljevali do Velike Babe in sicer po plezalni poti, Rudijeva vertikala. Olala! Tukaj pa se začne »veselica«. Čelade, varovalni pasovi in vrvi za privez pripravljeni. Naši vodniki in markacist so poskrbeli za vrhunski plezalni podvig, Leon nas je pa zabaval s pregovori 😉. Na vrhu Velike Babe imeli prekrasen razgled na vrhove okoli Velike Babe: Skuta, Dolgi hrbet, Kočna, Grintovec, Ledinski vrh, Storžič, Košutnikov greben, …
Sestop iz Babe je potekal po lažji poti, čez melišče pod Ledinskim vrhom. Resnično samo nekaj korakov smo naredili do Ledinskega vrha, 2108 m. Tudi tu naredili nekaj fotografij in se nato odpravili nazaj do Kranjske koče. Manjši postanek pri Kranjski koči, potem pa nazaj do parkirišča. Ob poti smo cel dan lahko občudovali tudi ogromno planinskih rož.
Zelo urejene, označene in varne planinske poti so nam omogočile prekrasen dan v naših hribih.
Fantje so pri koncu ugotovili, da morajo ženske hodit cel dan (pa še ni dovolj), da nehajo »čvekat«.

1 2 3 ►

Besedilo: Polona Razpotnik