Ratitovec, 05.02.2022

V soboto 5.2.2022 se nas je izpred planinskega doma, 10 sončnih razgledov željnih, planincev z avtomobili odpeljalo na Prtovč, od koder smo se po poti (čez Razor) povzpeli na Ratitovec.

Za sončka, super snežne razmere, prijetne temperature in zelo blag vetrič je poskrbela narava, za dobro voljo in celo goro smeha pa kar mi sami. Zaradi varnosti in boljšega občutka pri hoji, smo si vmes nataknili derezice in kmalu zakorakali, po vršnih pašnikih, proti Krekovi koči. Še predno pa smo stopili na toplo, smo se povzpeli še na vrh (Gladki vrh 1667 m), tam pa smo skupaj zbrani seveda tudi malce pozirali fotoaparatu.

Nekaj minut zatem smo že sedeli v koči in si privoščili nekaj okrepčila.

Preden smo se spustili nazaj v dolino, smo slišali še nekaj napotkov glede varnega gibanja po zasneženem pobočju. Po nekaj koristnih informacijah smo se previdno spustili proti izhodišču, tokrat po sončni poti (čez Po(v)den).

Preden smo se spakirali po avtomobilih, smo se še malce poveselili pogleda v prihodnost, proti naslednjim izletom.

Vljudno vabljeni na naslednje super izlete.

Vodniški odsek PD Komenda.

Besedilo: Aleš Bizilj; Fotografije: Aleš Bizilj

Velika Poljana, 30.01.2022

V nedeljo 30.1.2022 se nas je pri planinskem domu dobilo osem pohodnikov. Z osebnimi avtomobili smo se odpravili v vas Povlje, od koder smo se nato podali proti Veliki Poljani pod Storžičem. Imeli smo prekrasno vreme, uživali smo v čudovitih razgledih, na Veliki Poljani pa smo malo presenetili našega vodnika Posavca. Posavec nas je lepo pogostil, zelo dober pa je njegov skutin štrudl (če ga boste obiskali ga morate probat).

Besedilo: Silvo Poglajen; Fotografije: Silvo Poglajen

Delček Komendske planinske poti z markacisti, 15.01.2022

V soboto, 15. januarja, so se markacisti odpravili krožno prehoditi del Komendske planinske poti z začetkom pri Lovski koči na Križu – Tunjice – Šenturška Gora – Planinski dom Komenda – Lovska koča na Križu.
Dan je bil sončen,z mrzlim začetkom😊. Zbralo se nas je 9 planincev. Pot nas je vodila mimo cerkve sv. Ane, do središča Tunjic kjer je sledil prvi »pravi vzpon«, do Viševca. Tam nas je prijazno sprejela gospa Helena. Helena je v svoji krušni peči spekla 16 hlebcev kruha, še prej pa ocvrla flancate. Pri svoji rojstni hiši ima postavljene prekrasne jaslice, ki jih vsako leto obogati s svojimi lesenimi izdelki in lučkami.
Helena nas je prijazno pogostila s flancati in pijačo. Za na pot pa smo dobili še svež hlebec kruha. Helena, HVALA in POKLON.
Pot smo nadaljevali proti Šenturški Gori, kjer smo na hitro ustavili v gostilni in se pogreli s čajem, nato pa nadaljevali proti Komendski dobravi. Ker se je naša pot že »rahlo«zavlekla, smo sklenili ubrati bližnjico in jo mahnili proti Čukovem bajerju, mimo Mlake, spet v gozd, kjer smo se znašli na začetku – pri Lovski koči na Križu.
Na koncu smo si razdelili kruh in sklenili, da naslednjič s seboj vzamemo tudi kakšno klobaso… nikoli ne veš kje srečamo dobrega človeka, ki nam bo podaril kruh.

Košutnikov turn, 05.09.2021

Tokratni cilj je Košutnikov Turn (2133m), najvišji vrh najdaljšega slovenskega grebena Kušuta, ki je dolg kar 10 km. Hkrati je 5. najvišji vrh Karavank. Vremenska napoved je bila odlična, izlet za tokrat majhno skupino sta vodila Robi in Milan.
Ob 6. uri smo se odpravili proti Tržiču, kjer smo se peljali skozi Dovžanovo sotesko in pri zapuščeni karavli zavili levo proti Dolgim njivam, cesta je bila ves čas v dobrem stanju. Izhodišče je bilo pri manjšem kamnolomu, tam smo se po skupni sliki odpravili proti koči na Dolgih njivah, kakšnih 15 min hoje. Tam nas je vodnik Milan presenetil z vabilom na prvi postanek s kavo. Glede na to, da smo imeli lepo vreme in dovolj časa, je bil to odličen začetek dneva. Pogled nam je olepšala z jutranjim soncem obsijana strmina grebena, ki smo se ga nato lotili z zahodne strani. Pot je bila dobro označena in že od začetka precej odprta, z redkejšim drevjem in rušjem. Čez slabo uro smo prispeli na travnato pobočje. Po kratkem postanku smo ujeli v pogled dva gamsa na vzhodni strani, in takoj še dva na zahodni strani grebena. Mirno so nas opazovali, nastalo je kar nekaj lepih slik. Malo pod grebenom je teren postal skalnat, pokazal se tudi naš vrh. Kratka pot po vrhu grebena proti cilju bila zožena, tako da bilo je potrebno biti pozoren.
Lepo vreme na vrhu nam je ponujalo čudovite poglede na avstrijsko in slovensko stran, med drugim smo videli Vrbsko jezero, Celovški vrh, Tolsto Košuto, Kladivo, Dobrčo, Peco v ozadju, pa bližnje vrhove na Kamniško Savinjski strani.
Med postankom na vrhu sta se nam z vzhodne avstrijske strani pridružila plezalca , ki sta priplezala preko zahtevne ferate. Ta na Košutnikov Turn poteka z avstrijske strani preko Cjajnika.
Spustili smo se po vzhodni strani, ki je nekoliko daljša. Steza se je videla daleč navzdol, z nekaj lepimi grapami proti avstrijski strani. Vse do prvega rušja je bilo precej strmo, paziti je bilo treba na vsak korak zaradi nevarnosti zdrsa. Naša skupina je bila pridno pozorna, saj je bil to edini odsek, kjer smo vsaj za nekaj trenutkov utihnili Opozorila s spletnih strani, da je v dežju celo prenevarno, so na mestu.
Tik pred povratkom do koče pri Dolgih njivah se je razprostrla odprta planina za ležerni počitek. Tam nam je Robi razkril, da je na poti videl kačo, hmmm, morda zares bolje, da je to povedal šele na koncu.
Izlet smo zaključili z odličnim kosilom pri koči.

Aha še to – pri dobrih 40-ih letih sem od najmlajšega udeleženca Leona izvedela, da mravlje oddajajo mravljično kislino, če dlan za nekaj sekund položiš na mravljišče. To potrdi njen zelo oster vonj. V manjših količinah je nestrupena in primerna kot dezinfekcijsko sredstvo ter za zdravljenje različnih bolezni.

Besedilo: Špela Zalokar

Lisec, 04.07.2021

Na, pa smo spet v dežju:? Privoščimo si daljši »kafe« in malce spremenimo naš dan… Zapeljemo se po Zgornji cesti pod planino Za Liscem. Parkiramo za ovinkom, naprej pa – peš… Dež pojenja. Črni močeradi… Zavijemo po poti na planino Za Osredki. Ustavimo pri »debeli« smreki. Ki je ni več, nanjo spominja samo še ogromen panj…
Pod planino zaukažem – tišino. Nadejamo se gamsov, a je izgleda tudi zanje preveč mokro, da bi se pokazali na paši. ( Nič ne bo. Kakor tudi s potjo okrog Lisca. ) »Zastavimo« v strmino in ker ni vroče, smo kmalu na grebenu Kozjih Robe. ( Samo mokri do riti. A to tudi kaj šteje? )
Do vrha Lisca samo še nekaj minut. Hitra malica v slučaju dežja. Obrat nazaj na greben. In počasi in pazljivo – spust k Orožnovi koči. Francelj nas že pričakuje! ( »UUU kaj blo dobr!!!« )

Besedilo: Tina Bijol

Na prvo nedeljo v juliju se je po dolgem času obetal slabo vreme, dež. Skratka, neprimerno vreme za v hribe. Kljub slabi napovedi se je odpravilo proti Bohinju, Bohinjski Bistrici, kjer so se pridružili še prijatelji iz Iskra planinskega društva, Ljubljana. Kot pravijo, da ima dež T mlade v Bohinju, ni bilo nič čudnega, da nas je pričakal dež, nizka oblačnost.
Tura naj bi se začela na parkirišču bivšega smučišča Kobla, vendar se je zaradi odločilo, da se z avtomobili odpelje višje, kjer bi imeli kratek pohod do Orožnove koče. Kjer se je parkiralo se je vreme umirilo in naša pot nas je vodila najprej do planine Osredki. Po zahtevnem brezpotju smo se vzpeli do planine Lisec (1665m). Žal zaradi oblačnosti nismo bili deležnega razgleda na sosednje hribe ☹. Spust iz planine se je nadaljeval proti Orožnovi koči na planini Za Liscem (1346m), kjer nas je pričakal prijazen skrbnik Franci. Okrepčali smo se z jedmi na žlico in zavitkom. Skrbnik nas povabi tudi na prihajajoča koncerta, ki se bosta odvijalav koči v mesecu julij. Več o tem poglejte na njihovo e-stran. Do avtomobilov je pot minila hitro, se odpeljali do Bohinjske Bistrice na sladoled in se poslovili.
Naj še omenim, da smo imeli na pohodu kar 4 planinske vodnike. Naša dva, Milan in Robi, ter njuni dve »sošolki« iz času dela izpita za planinske vodnike, Alenka in Tina. Turo so naredili prijetno, dobili nova znanja planinskih rastlin in še kaj.
Obisk Črne prsti smo pustili za drugič, ob lepšem vremenu.

Besedilo: Polona Razpotnik

Rudnik – Kolovec, 26.06.2021

Pohod Škrjančkov Rudnik – Kolovec je v celoti uspel. Pohoda se je udeležilo 18 pohodnikov. Najprej smo se ustavili na Cenetovem vikendu, kjer smo dobili zalet za pohod. Pot je vodila po gozdni poti do kmečkega turizma pri Čeh, kjer smo se okrepčali in malo odpočili, nato pa krenili nazaj v dolino. Mimogrede smo se ustavili nad kamnolomom nad vasjo Rudnik, kjer je zelo lep razgled na Julijske Alpe in krajih, tja do Ljubljane. Zaključek je bil pri Lojzetovem, sedaj Cenetovem vikendu, kjer nam je postregel z vrhunskim bogračem.

Besedilo: Franc Drolec

Matkov škaf, 13.06.2021

Že skupina pohodnikov na zbirnem mestu pred planinskim domom je kazala na to, da bo pohod zanimiv. Kar osemnajst se nas je zbralo v nedeljo zjutraj.

Vodnika Milan in Robi sta na vabilo zapisala, da gremo na Matkov škaf. Sem nekje prebrala, »da je eden najbolj tihih kotičkov Savinjske doline, ki se skriva pod stenami Mrzle gore, kjer slap vsako leto ustvari do 30 m globoko snežno kotanjo«. Pa v nedeljo ni bilo videti, da je to eden najbolj tihih kotičkov. Poleg naše skupine si je ta edinstveni naravni pojav želelo ogledatitudi veliko drugih ljubiteljev gora. Izhodišče je bilo že zjutraj polno avtomobilov.

Preden smo se odpravili proti našemu cilju, smo dobili še navodila vodnikov in preverili, ali res imamo vso zahtevano opremo. Ni se nam mudilo, saj se je nebo zjasnilo, pokazalo se je sonce in napovedoval se je krasen dan.

Prvi, ravninski del poti, smo izkoristili za spoznavanje, klepet, obujanje spominov na osvojeno Mrzlo goro in za pogovor o načrtih za letošnje poletje. Mogoče pa kakšen vrh osvojimo skupaj. Ko smo se začeli vzpenjati, je pogovor malo zamrl. Pazili smo, da kot skupina nismo ovirali hitrejših od nas. Veselo smo pozdravljali planince, ki so se že vračali v dolino. Na začetku snežišča smo iz nahrbtnikov vzeli čelade in derezice ter nadaljevali proti cilju. Ni bilo več daleč. Proti vrhu in ob robu kotanje je bilo veliko planincev, vsi smo si želeli naredit čimveč fotografij. Potem smo se umaknili drugim, se obrnili proti dolini in ob robu snežišča na primernem mestu naredili odmor za malico.

Naš najmlajši pohodnik si je zelo želel smučati od Matkovega škafa do konca snežišča. Pa ni bilo primernih razmer. Preveč kamenja na snegu. Mogoče naslednjič. Povratek v dolino je bil kratek. Vsaj zdelo se mi je tako. Narava okoli nas čudovita, bilo je toplo, ob poti smo našli še cvetoče zlate čeveljce (tudi lepi čeveljc jim pravimo). Raj za fotografe.

Da se nebi prezgodaj vrnili, nas je gostoljubno povabil k sebi domov eden naših pohodnikov. Čakala nas je prava pogostitev. Strnili smo vtise in se zahvalili vodnikom za zelo zanimiv pohod. Verjamem, da bodo v poletnih mesecih poskrbeli še za kakšno nepozabno planinsko doživetje.

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andreja Kern

Bosih nog naokrog , 12.6.2021

Čeprav organiziranega pohoda Bosonogih zaradi korone ni bilo, se nas je v soboto 12.06. na Jurčkovi dobravi zbralo 40 pohodnikov in uspešno opravili pohod na Šenturško goro.

Na Šenturški gori sta se nam pridružili še dve bosonogi, ki sta prišli iz Poženika. Čeprav ni bilo običajnega zaključka na Planinskem domu Komenda in so dobili medalje le najmlajši pohodniki, je pohod minil v veselem vzdušju.

Komna, 21.3.2021

V nedeljo 21.3.2021 ob 6.30 uri smo se zbrali pred PD Komenda in se odpeljali s svojimi vozili do parkirišča pri slapu Savica. Vreme jasno in hladno, idealno za zimsko turo. Sama pot je bila zasnežena s ponekod precej snega. Naš pogled je segel na Bohinjsko jezero in smučišče na Voglu. Med samo hojo nas je spremljala dobra volja saj je bila to prva tura v letošnjem letu. Po dveh urah in pol hoje smo prispeli na Komno kjer je sledilo preoblačenje in malica iz nahrbtnika. Moj kuža Majk je hodil od pohodnika do pohodnika, če bo dobil kaj malice in se je vsem zasmilil. Ura nas je malo preganjala, začelo se je oblačiti in pihati tako da se je bilo potrebno vrniti v dolino. Srečno smo prispeli do naših jeklenih konjičkov, se poslovili med seboj in si zaželeli, da se kmalu spet vidimo.

Besedilo: Brane Osolnik; Fotografije: Brane Osolnik