Od jaslic do jaslic, 26.12.2019

Na dan samostojnosti in enotnosti ali na Štefan dan smo Škrjančki organizirali osmi pohod od jaslic do jaslic na Šenturško Goro. Zaradi res lepega sončnega vremena se nas je pri Okrepčevalnici Marički v Zalogu zbralo 39 pohodnikov iz štirih občin (Komendske, Kamniške, Mengeške, Cerkljanske in Kranjske). Po kavici in okrepčilu, ki jo je prispevala Marička, smo iz Jurčkove Dobrave krenili po komendski poti ali čez skalo proti Šenturški Gori, kjer je bilo ob poti do Šenturške gore postavljenih 6 jaslic, katere smo naredili člani sekcije Škrjančki. Pot je bila zaradi predhodnega dežja in zmrznjenih tal kar zahtevna, vendar smo jo v primernem tempu vsi varno premagali. Na Šenturški gori smo se ustavili v gostišču Pavlin, kjer smo se zopet malo okrepčali in spočili, da smo lažje krenili v dolino. Pot smo nadaljevali po zaloški smeri, kjer smo ob poti lahko videli še 10 jaslic. Na poti iz Poženika na Šenturško, ki je najbolj oblegana, je postavljenih 17 jaslic, tako da je na vseh treh poteh letos postavljenih 27 jaslic, ki so vsaka po svoje zanimiva in se jih je vredno ogledati. Letošnji izdelovalci jaslic so bili Štern Franc (prvi jasličar), Grilc Marko, ki je postavil 3 jaslice, Grilc Slavko, Škrlj Andrej, Burnik Janko, Bergant Roman, Vidmar Andrej, Car Drago, Lončar Iva, Hudmal Roman s klanškimi fanti, Kern Breda, Balažič Novak Vida , Ropret Mihela, Sodnik Peter, Preložnik Tone, Drolec Franc in še nekaj neznanih postavljavcev. Pohod smo zopet zaključili pri Marički, kjer smo imeli pripravljeno malico iz dobrot, ki so jih prispevali Škrjančki, Marička in prisotni pohodniki. Ob obloženi mizi in veselem vzdušju smo ostali še do poznega popoldneva.

 

Besedilo: Franc Drolec; Fotografije: Rudi Ocepek, Peter Blejc

Majčev pohod, 31.10.2019

V spomin na Andreja Kvasa se nas je na 9. Majčevem pohodu pri Marički zbralo 18 pohodnikov. Po Maričkini kavici in aperitivčku, smo se zaradi slabega vremena odločili za krajšo pot iz Poženika. Na Šenturški Gori nas je že pričakalo lepše vreme, brez dežja. V gostišču Pavlin smo malo »poduškali«, si privoščili malo okrepčila, Anči nas je postregla s piškoti in z novim zagonom smo se podali v dolino. Zopet smo se odpeljali do Maričke, kjer nas je čakala malica in ob klepetu ter dobri družbi je čas hitro minil.

Izlet v neznano, 12.10.2019

Kar lepo število se nas je nabralo. V avtobusu ugibanje kam gremo. Najpogostejši odgovor: »Pojma nimam.«
Zaradi malo zavajanja smo se odpeljali skozi Domžale, nato pa le zavili na avtocesto. V Ljubljani se je možnost zmanjšala na Notranjsko in Primorsko. Kmalu je bilo jasno, da se peljemo proti Primorski.
Cilj vožnje je bil Sočerga, zaključek Kraškega roba v Šavrinskem gričevju.
V Sočergi smo krenili na kratko pot. Pričeli smo z vzponom, do cerkvice sv. Kirika in naprej proti najvišji točki izleta Veli Badin (359m).

Jesensko sonce je že posvetilo na dobrovoljno skupinico. Čeprav smo bili približno štirinajst dni prezgodnji, da bi nas očaral rdeči ruj, smo kljub temu uživali ob dišečem timijanu in brinju. Nekoliko nižje pod Badinom smo se ustavili in po skupinah ogledali bunker. Pod nami pa je pogled zajel slovenski in hrvaški mejni prehod z rečico Reko in vasico Mlini v sredini.
Po kratki malici in ogledu bunkerja, smo počasi napredovali sprva po mehki stezici, kasneje pa škrablastih istrskih skalcah proti naravnemu mostu. Ves čas so naša čutila vzburjale jesenske vonjave Kraškega roba in čudoviti pogledi v dolino od Sočerge proti Buzetu. Na drugi strani smo v daljavi lahko videli tudi Slavnik in seveda Kraški rob.

Po navdušenem kratkem spustu skozi šest metrski obok naravnega mostu, prispemo do opisne table o spodmolih oziroma ušesih Istre. Ostenje, ki se od naravnega mostu vleče proti vrhu Velega Badina je nekaj posebnega, saj je v njem narava izoblikovala mogočne spodmole, do 15m globoke in prek 10m visoke previse. Pod njimi najde zavetje pester izbor ptic, ki v pomladnih mesecih tu gnezdijo. Toplota v zavetju sten je krivec tudi za rastlinstvo, ki je značilno za Sredozemlje.

Pri spodmolih smo se malo dlje zadržali. Za povratek smo izbrali stezico, ki vodi nekoliko odmaknjena od robu, skozi gozd. V tem času je gozd že jesensko obarvan in bogat z gobami. Počasi smo se vzpeli nazaj na Badin in spustili v Sočergo.
Malo so se oglašali želodčki, ki smo jih v Kubedu potolažili z Istrsko mineštro in Istrskim hlebčkom. Seveda smo si po kosilu ogledali tudi peterokotni stolp, ki je ostanek utrdbe pred turki in se dviguje na skali nad Kubedom.
Z avtobusom smo se odpeljali, do naslednje točke. Hrastovlje s svojo znamenito cerkvico nikakor ne moremo zaobiti, če pohajamo po teh koncih. Veličastna vasica z poslikano cerkvijo je seveda ena od pomembnih znamenitost naše prelepe dežele.

Seveda tu smo lahko nakupili tudi nekaj žlahtne istrske kapljice in malo vrgli pogled na zbirko najrazličnejšega vojaškega orožja in opreme iz zgodovine. Mali muzej se nahaja pod cerkvijo in je škoda zaobiti ga, če si v tem okolišu.

Tako se je neznani del izleta zaključil. Po dokaj hitri vožnji smo prispeli v Komendo, kjer smo dan zaključili v planinskem domu z večerjo.

Iskreno upava, da sva izpolnila pričakovanja planincev in se jim za udeležbo zahvaljujeva.
Mateja in Brane

Besedilo: Mateja Tonin; Fotografije: Mateja Tonin, Matjaž Drolec

Monte Coglians (Hohe warte) (2.780 m) in Rauchkofel (2.460 m), 21.-22.09.2019

Zgodnja jutranja ura odhoda v Karnijce ni bila nobena ovira. Z enim avtom smo se odpeljali do Trbiža in pozneje sledili kraju Sappada. Malo od mesta Collina smo prispeli pod kočo Tolazzi, kjer smo pričeli z vzponom. Deloma po cesti in gozdnih poteh smo kaj kmalu prišli do koče Lambertenghi Romanin, kjer smo si privoščili prvo kavo. Pot na Rauchkofel pelje mimo slikovitega jezera ob katerem stoji avstrijska koča Wolayerseehutte. Sledili smo Robiju do razpotja za naš sobotni vrh Rauchkofel. 1 ura 15 je bilo označeno na tabli, vendar se na čas nismo kaj dosti ozirali, kajti vreme je bilo sončno in radodarno z razgledi. Na vrhu smo malicali, žiga ni bilo, nekaj fotografij in spust proti naslednji koči Wolayerseehutte. Tu smo se odžejali in se nato podali proti vstopni škrbini in poti do koče Marinelli, kjer smo imeli rezervirano prenočevanje. Peterica nas je zasedla sobo v kateri je bil zakurjen gašperček, kjer smo se pogreli in posušili oblačila. Sledila je večerja. V Italijanščini napisan jedilnik nam ni kaj dosti pomagal, bolj ata Google in Robi ter Matjaž, ki sta s pomočjo fotografij ugotovila kaj nam ponujajo. Za predjed smo si vsi privoščili lazanjo kateri je sledila odlična glavna jed, za piko na i pa tiramisu. Spali smo v sobi s pogradi, le Srečko se je preselil v dvoposteljno sobo poleg naše.
Zbudili smo se v sončno, vetrovno jutro. Po zajtrku pa hop na najvišji vrh HoheWarte oz. Monte Coglians. Del poti je potekal po travnatem pobočju, kaj kmalu pa smo prispeli do trikotnika, ki nakazuje zahtevno planinsko pot. Na nekaterih mestih smo si pomagali z rokami, jeklenic in klinov pa je bilo bolj za vzorec. Malo več kot dve uri smo rabili do vrha, kjer smo pozvonili z zvončkom ter žigosali knjižice. Planinec, ki je prišel po plezalni poti nas je ustrežljivo fotografiral. Napake pri spustu ni smelo biti nobene zato nas je Robi opozarjal na previdnost. Na razpotju do koče smo srečali skupino planincev iz PD Matica. Lepo je, ko tako daleč srečaš »naše«. Robi je izbral krožno pot do koče. Sonce si je izborilo prostor med oblaki in nas toplo grelo pred kočo, nekaj smo popili in malega pojedli ter se spustili v dolino. Rezime dveh dni Karnijcev smo naredili pri Marički. Bilo je darilo za udeležence, ki ga zaviješ, zalepiš in spraviš na toplo ter odpreš na kak čemeren zimski dan.

Besedilo: Alenka Sakelšek; Fotografije: Matjaž Drolec

Izziv za 12 njiv, 8.6.2019

Čreta. 8.6.2019
»Izziv za 12 njiv« ŠPO Komenda, ki je v letu 2018 potekal prvič, je letos s svojo ponovitvijo postal tradicionalen. Gre za izziv, kjer prijavljene naveze dveh plezalcev v izbranem plezališču, z vnaprej določenimi pravili točkovanja, plezajo 12 zaporednih ur.
Svojo vzdržljivost, uigranost, tekmovalnost in plezalno znanje smo tokrat izzivali na sončno junijsko soboto v Čreti, plezališču, ki zagotavlja možnost plezanja tako začetnikom, kot tudi izkušenim plezalcem.
Zbrale smo se tri ekipe, na koncu pa sta s 43 preplezanimi smermi v skupnem seštevku slavila Tjaša in Anže oziroma njuna ekipa I Feel Climbing. Najboljšo žensko navezo sta predstavljali Silva in Eva (ekipa Ob 6ih zjutraj je prezgodaj!), najboljšo moško Boris in Luka (ekipa Anzi da za pico) ter najboljšo mešano Tjaša in Anže. Zmagovalci smo torej bili prav vsi!
Vzporedno je potekalo tudi tekmovanje za najtežjo preplezano smer, kjer sta si v posamezni kategoriji delila mesto Rok in Anže (oba sta preplezala smer težavnosti 6c), v ekipni kategoriji pa sta s splezano smerjo JeGr (težavnost 6b), zmagala Tjaša in Anže.
Celodnevno druženje smo zaključili ob prijetni in zasluženi večerji, vsi z občutki zadovoljstva in ponosa, da smo ponovno premagali sami sebe in pokazali našo ljubezen do plezanja, tega čudovitega športa.
Z željo, da se nam naslednje leto pridruži še kakšen pogumen par več (in da si Blaž in Ina s svojo ekipo Grizzy in lenivec pravočasno uredita prost dan), vam želimo lep plezalni pozdrav!

Besedilo: Tjaša Pibernik; Fotografije: Bojan Mučič, Tjaša Pibernik, Rok, Hafner, Luka Nagode