Vabilo PD Komenda na Škrlatico dne 16. 8. 2025 je bilo dobro sprejeto. Za marsikoga sredi
noči, ob 3. uri zjutraj, se je 15 pohodnikov zbralo pred Planinskim domom na Podborštu.
Vedeli smo, da nas čaka naporen dan. V dolino Vrata smo se pripeljali še v trdi temi in nismo
bili prvi. Oprtali smo si nahrbtnike in se z naglavnimi lučkami odpravili na pot. Hitro smo
pridobivali na višini. Na nasprotni strani doline so lučke izdajale, da je veliko planincev vstalo
že pred nami in so se že vzpenjali z Malega Triglava proti Aljaževemu stolpu na vrhu. Lučke
smo opazili tudi na Tominškovi poti in na poti čez Prag. Tako kot so nas učili, v hribe se hodi
zgodaj zjutraj.
Na poti proti bivaku IV nismo imeli družbe in smo kar dobro napredovali. Ko se je gozd
umaknil ruševju, smo ugasnili naglavne svetilke. Pri bivaku smo si privoščili počitek in malico,
tam pustili del zalog vode, da so bili nahrbtniki lažji, in se odpravili naprej. Razgledi so postali
prečudoviti. Pogled na Stenar so zakrili Dolkova špica in Rogljica, na drugi strani pa Mali in
Srednji rokav, nasproti Kredarica s Triglavom.
Sonce je dobilo moč, bilo je vroče. Ob vstopu v steno smo se opremili še s čeladami. Ta del
poti je bil res zahteven in ena od udeleženk se je odločila počakati tam. Ostali so v časovnici
srečno dosegli vrh, si čestitali, naredili spominske fotografije in se po kratkem počitku
odpravili nazaj v dolino. Vremenska napoved je za popoldanske ure predvidevala nevihte.
Tokrat so se napovedi uresničile. Na poti proti bivaku so nas že ujele prve kaplje, tudi
zagrmelo je. V bivaku, na suhem, smo počakali, da je nehalo deževati. Spust v dolino je bil
zato zahtevnejši, saj so bile skale mokre in zdelo se nam je, da je pri sestopu gora še bolj
strma kot pri vzponu.
Vsi smo se srečno vrnili v dolino. Utrujeni nasmeški do ušes so kazali zadovoljstvo po
uspešnem vzponu. Celodnevna tura, težki nahrbtniki, čudoviti razgledi na sosednje gore,
sonce, dež, grmenje … vse v enem dnevu. Škrlatica je res kraljica.
Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andrej Pavlin