Kategorija: Vodniški odsek

V soboto, 5. oktobra, smo se podali na Slemenovo špico, eno najlepših jesenskih tur v Julijskih Alpah. Celotna letošnja planinska sezona je bila za nas zaznamovana z lepim vremenom, dobro voljo in številnimi lepimi doživetji – in tudi tokrat ni bilo nič drugače.

Turo je pripravil vodnik Andrej. Ker je nekaj dni pred pohodom zapadel sneg, je že v sredo sam prehodil celotno pot, da bi preveril razmere in se prepričal, da bo tura varna za vse udeležence. Tako smo v soboto lahko brez skrbi uživali v popolnem dnevu.

Zjutraj smo parkirali malo naprej od skakalnic, kjer smo začeli naš krožni pohod. Pot nas je najprej vodila po markirani stezi proti Grlu, sprva po prijetnem gozdnem kolovozu, ki se kasneje spremeni v strmejšo planinsko pot, obdano s smrekami in macesni. Ta del poti je mestoma precej krušljiv, zato smo za varnost nadeli čelade. Višje, ko smo se dvigali, so se pred nami začeli odpirati čudoviti pogledi na dolino Tamar in mogočno severno steno Jalovca, ki je spremljala naš vzpon skoraj ves čas.

Pa smo ga dočakali. Vabilo na dvodnevno turo na Mišelj vrh (2349 m). V soboto, 20. 9. 2025, se je pred Planinskim domom v Komendi zbralo 12 pohodnikov, ena udeleženka pa nas je počakala na izhodišču na Pokljuki.

Mišelj vrh se nam je izmikal kar tri leta. Letos nas je pričakal v najlepšem sijaju. Z Rudnega polja smo se odpravili še z naglavnimi lučkami. Za marsikoga je bilo to še sredi noči, a parkirišče je bilo že skoraj polno. Vsi planinci smo se podali v isto smer. Na poti do Vodnikovega doma so nas pozdravili prvi sončni žarki. Prelep sončni vzhod je napovedoval še lepši dan. In tu, kjer smo mi zavili proti Velemu polju, je večina (no, vsi ostali planinci) nadaljevala proti Triglavu.

Spustili smo se na Velo polje in nadaljevali proti Planini pod Mišelj vrhom. Tam nas je prehitel edini planinec, ki smo ga srečali na naši poti. Pot se je obrnila navkreber. Najprej smo dosegli vrh Koštrunovca (2102 m), si privoščili počitek in uživali v razgledu. Triglav, Verner, Tosc, Adam, Eva, Škednjavec … Julijci kot na dlani. Nadaljevali smo proti Mišelj vrhu. Počasi. Iskali smo prehode na krušljivem terenu. Ves trud je bil poplačan na vrhu. Razgledi za bogove in tako se je v tistem trenutku verjetno počutil vsak izmed nas. Vedeli smo, da nas čaka še težak sestop, pa nas ni preveč zanimalo. Res smo uživali.

Naziv intervencije:

LEADER/CLLD – Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost

Naziv operacije:

Plezalni center Trzin

Kratek opis operacije:

Občina Trzin je skupaj s partnerji – Plezalnim društvom Trzin, Planinskim društvom Komenda in podjetjem Višinc d.o.o. – uspešno kandidirala na razpisu LAS Za mesto in vas ter s strani Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (AKTRP) in prejela Odločbo o pravici do sredstev, št. 33152-56/2025/7 z dne 20.6.2025.

V okviru projekta bo v športni dvorani Trzin vzpostavljen nov plezalni center, ki bo obsegal približno 100 m² plezalnih površin. Center bo namenjen športni vadbi, rekreaciji in vključevanju širše lokalne skupnosti.

V nadaljevanju projekta bodo v Trzinu in ostalih občinah LAS območja (Mengeš, Vodice, Medvode, Komenda, Domžale) potekale številne delavnice in dogodki, namenjeni tudi ranljivim skupinam, med katere sodijo mladi, starejši, ženske in osebe s posebnimi potrebami.

Cilji in rezultati:

Projekt naslavlja potrebo po sodobni in dostopni športni infrastrukturi ter spodbuja vključevanje vseh generacij v športno udejstvovanje in medobčinsko sodelovanje.

Cilji projekta:

• Vzpostavitev sodobnega plezalnega centra v Trzinu,
• Povečanje dostopnosti športnih aktivnosti za vse generacije in ranljive skupine,
• Spodbujanje socialne vključenosti in enakih možnosti za udeležbo v športu,
• Krepitev sodelovanja med občinami, društvi in zasebnim sektorjem.

Pričakovani rezultati:

• Vzpostavljen plezalni center z ~100 m² plezalnih površin,
• Izvedba številnih delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine,
• Večja športna aktivnost med prebivalci območja LAS,
• Trajnejše povezave med partnerji in okrepljeno prostovoljno delo.

Vrednost projekta:

Skupna vrednost z DDV: 91.641,18 EUR

Upravičeni stroški:  91.530,21 EUR

Pričakovani delež sofinanciranja: 73.224,16 EUR

Povezava na uradno stran: https://www.trzin.si/sl/content/obcina/plezalni-center-trzin.html

Vabilo PD Komenda na Škrlatico dne 16. 8. 2025 je bilo dobro sprejeto. Za marsikoga sredi
noči, ob 3. uri zjutraj, se je 15 pohodnikov zbralo pred Planinskim domom na Podborštu.
Vedeli smo, da nas čaka naporen dan. V dolino Vrata smo se pripeljali še v trdi temi in nismo
bili prvi. Oprtali smo si nahrbtnike in se z naglavnimi lučkami odpravili na pot. Hitro smo
pridobivali na višini. Na nasprotni strani doline so lučke izdajale, da je veliko planincev vstalo
že pred nami in so se že vzpenjali z Malega Triglava proti Aljaževemu stolpu na vrhu. Lučke
smo opazili tudi na Tominškovi poti in na poti čez Prag. Tako kot so nas učili, v hribe se hodi
zgodaj zjutraj.
Na poti proti bivaku IV nismo imeli družbe in smo kar dobro napredovali. Ko se je gozd
umaknil ruševju, smo ugasnili naglavne svetilke. Pri bivaku smo si privoščili počitek in malico,
tam pustili del zalog vode, da so bili nahrbtniki lažji, in se odpravili naprej. Razgledi so postali
prečudoviti. Pogled na Stenar so zakrili Dolkova špica in Rogljica, na drugi strani pa Mali in
Srednji rokav, nasproti Kredarica s Triglavom.
Sonce je dobilo moč, bilo je vroče. Ob vstopu v steno smo se opremili še s čeladami. Ta del
poti je bil res zahteven in ena od udeleženk se je odločila počakati tam. Ostali so v časovnici
srečno dosegli vrh, si čestitali, naredili spominske fotografije in se po kratkem počitku
odpravili nazaj v dolino. Vremenska napoved je za popoldanske ure predvidevala nevihte.
Tokrat so se napovedi uresničile. Na poti proti bivaku so nas že ujele prve kaplje, tudi
zagrmelo je. V bivaku, na suhem, smo počakali, da je nehalo deževati. Spust v dolino je bil
zato zahtevnejši, saj so bile skale mokre in zdelo se nam je, da je pri sestopu gora še bolj
strma kot pri vzponu.
Vsi smo se srečno vrnili v dolino. Utrujeni nasmeški do ušes so kazali zadovoljstvo po
uspešnem vzponu. Celodnevna tura, težki nahrbtniki, čudoviti razgledi na sosednje gore,
sonce, dež, grmenje … vse v enem dnevu. Škrlatica je res kraljica.

1 2 ... 4 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andrej Pavlin

Vodnika Robi in Milan sta v soboto, 19.07.2025, vodila planinski pohod na Viš-Jof Fuart. Zelo zgodaj zjutraj, še v temi, se je pred Planinskim domom zbralo 11 pohodnikov. Vožnja do izhodišča je minila hitro. Potem pa pot pod noge.
Preden se je začelo zares smo na Viški planini (1537 m) popili kavo. Nad nami so se dvigali vrhovi, ki so še zakrivali vrh našega cilja. Na nasprotni strani doline pa smo lahko občudovali pogorje Kanina. Čakala nas je dolga pot zato smo se odpravili naprej.
Po strmi, vijugasti poti med travmi smo hitro napredovali. Ves čas so nas spremljali kozorogi, ki so z neverjetno lahkotnostjo in eleganco premagovali največje strmine. Neverjetno. Tako od blizu jih le redko lahko opazujemo. Pred vstopom na pot Anite Goitan smo se opremili s čeladami, s plezalnimi pasovi in samovarovalnimi kompleti. Kasneje se je izkazalo, da nam je bila vsa oprema v veliko pomoč. Pot pod Koštrunovimi špicami je bila strma, prepadna, vendar dobro opremljena z varovali. Na posebej težkih odsekih so se Robi, Milan in še dva bolj izkušena pohodnika res potrudili in nam pomagali, da strah ni dobil preveč moči.
Višje kot smo bili, več panorame smo lahko občudovali. Iz ¨morja¨, ki so ga pod nami ustvarjali nizka oblačnost in megla so se kazali vsi najvišji vrhovi. Mangart, Jalovec, Triglav, Kaninsko pogorje, Montaž,… prečudovito. Da nam ni bilo preveč vroče so občasno poskrbeli oblaki, ki so se dvigali iz doline in izhlapeli višje nad nami. Malo pod vrhom smo na drugi strani v daljavi lahko občudovali pogled na Sv. Višarje. Do vrha ni bilo več daleč. Za nami je iz druge smeri prišla skupina planincev, tudi Slovencev.
Vsi smo osvojili vrh. Iskreno smo si čestitali, slikali za spomin, razgledali po vrhovih v okolici in pojedli malico iz nahrbtnikov. Čas ni bil naš zaveznik zato sta se vodnika odločila, da ne bomo nadaljevali po poti Anite Goitan. Spustili smo se do planinske koče Corsi, ki je žal že dlje časa zaprta. Strma pot navzdol je bila adrenalinska. Tudi tukaj smo si pomagali z vpenjanjem na varovalih. Po izstopu iz stene smo čelade in samovarovalne komplete pospravili, popili še zadnje zaloge vode in do Viške planine uživali v razgledih in družbi kozorogov, ki so se nam približali na nekaj metrov.
Na planini smo si privoščili hladno osvežitev, pri pastirjih kupili sir in naredili analizo vzpona. Pot je bila zahtevna, celo adrenalinska, čas hoje dolg. Za tako turo je potrebna dobra fizična pripravljenost in izkušnje. V veliko pomoč sta nam bila vodnika, pa tudi bolj izkušeni pohodniki med nami. Zato hvala vsem. Prav zaradi dobre ekipe je bil dan še lepši.

1 2 ... 4 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Matjaž Drolec

Pohod po Karavankah: čez Bornove tunele na Begunjščico in Zelenico
Tokrat nas je pot vodila v osrčje Karavank, na čudovito krožno turo s startom na Ljubelju. Ob 7:30 smo parkirali tik ob prizorišču Hrastovega memoriala – mednarodnega gorskega preizkusa starodobnikov, kjer smo si na hitro ogledali nekaj res atraktivnih primerkov avtomobilov, nato pa se odpravili proti planini Prevala.
Pot nas je najprej vodila skozi znamenite Bornove tunele, ki jih je v začetku 20. stoletja dala zgraditi družina baronov Born za dostop do svojih gorskih lovišč. Sprehod skozi približno 250 metrov dolg in 2,5 metra visok rov priporočamo z naglavno svetilko – poglejte si, kako dobro so zgrajeni, brez naprav, ki jih poznamo danes!
Po prihodu na Prevalo je za nekatere sledil obvezen postanek s kislim mlekom, drugi pa smo si ob kavi že ogledovali nadaljevanje poti po Kalvariji – strmi, a razgledni poti proti vrhu Begunjščice. Kljub zgodnji uri nas je sonce že kar konkretno grelo, zato je bil postanek tik pod vrhom dobrodošel. Nekaj nas je skočilo še do Begunjske Vrtače, nato pa smo skupaj osvojili glavni vrh.
Namesto postanka pri Roblekovem domu smo pot nadaljevali proti Zelenici, kjer smo ujeli še zadnje razglede, preden smo se po uri hoje vrnili do izhodišča.
Vzdušje je bilo ves čas odlično – le voda je šla nekoliko prehitro, zato en praktičen nasvet za vse, ki se odpravljate na to turo: vzemite s seboj dovolj tekočine – raje preveč kot premalo!

1 2 ►

Besedilo: Špela Zalokar, Fotografije: Špela Zalokar

Dvajsetega pohoda bosonogih na Šenturško Goro pod Krvavcem, do Turizma in gostinstva Pavlin (671 mnv), se je udeležilo triinšestdeset pohodnikov. Bosonogi so prehodili šest kilometrov poti.
Do sedaj so organizirali dvajset pohodov bosonogih, Planinsko društvo (PD) Komenda pa je bilo organizator tretjič pohoda bosonogih na Šenturško Goro. Do sedaj je sedemnajst pohodov organizirala Pohodniška sekcija Škrjančki pri Planinskem društvu Komenda. Pobudnika oziroma začetnika pohoda bosonogih na Šenturško Goro ( 671 mnv) sta bila pred dvajsetimi leti Pavel Žvelc in Franc Drolec. Na predlanskem občnem zboru so se dogovorili, da bodo odslej organizatorji pohoda člani PD Komenda namesto pohodniške sekcije Škrjančki.

Kot veli tradicija, so nas vodniki PD Komenda v petek, 02.05.2025, povabili na Spominski pohod Milana Šinkovca. Že petnajstega po vrsti.

Jutro je nakazovalo, da bo dan prelep. Toplo, sončno, brez vetra. In 19 pohodnikov se je odpravilo po nam tako znani poti proti Šenturški gori. Ob sproščenem pogovoru in obujanaju spominov smo cilj hitro dosegli. Saj ne, da smo rabili počitek, smo se pa z veseljem priključili nekaj pohodnikom, ki so prišli po drugi poti. Spust v dolino je minil še hitreje.

Druženje pri gostitelju Milanu po pohodu je prav tako tradicionalno. Vedno zadiši po žaru, domačem kruhu in pecivu, ki ga s seboj prinesejo gospodinje. Tudi pevci so se nam pridružili in popestrili dan. Pa nekaj planincev, ki se pohoda niso mogli udeležiti. Bilo je lušno. Vztrajali smo do poznega popoldneva.

Želimo si, da bi se še velikokrat srečali v tako prijetnem vzdušju.

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andreja Kern

V soboto 5.4. ob 7.00 smo se zbrali pri planinskem domu v Komendi. Bilo nas je 40.
Z avtobusom prevoznika Rudi tours smo se podali proti Beli krajini. V začetku vožnje smo še ugibali kam gremo in enemu udeležencu je uspelo ugotoviti, da gremo v Metliko. Po dobrih dveh urah vožnje smo prispeli v bližino vasice Otok, ker je bilo med drugo svetovno vojno vojaško letališče, od koder so zavezniki v svoja oporišča v Italiji vozili ranjence in rešene zavezniške pilote. Po ogledu razstavljenega letala DC 3, smo se odpeljali v Metliko, kjer smo si v spremstvu predsednika PD Metlika ogledali stari del mesta. Po krajšem počitku za kavico, smo se odpravili v naš bazni tabor v vasici Radovica, kjer pa se je dogajalo marsikaj. Po izkrcanju iz avtobusa smo se odpravili na lažji 45 min pohod na Krašnji vrh, kjer ima lokalno PD svoj dom. Ob domu je tudi razgledni stolp iz katerega se je v krasnem vremenu, ki smo ga imeli, videlo daleč naokoli. Po počitku in okrepčilu smo se vrnili v vas Radovica, kjer pa smo se udeležili pouka po starem v šoli Brihtna glava. Bilo je veliko smeha, za povrh pa smo dobili tudi spričevala o opravljeni šoli. Polni novega znanja, smo se po pouku odpravili v bližnji kmečki turizem, kjer smo imeli kosilo, po kosilu pa še pokušino vin.

Polni lepih vtisov smo se v večernih urah vrnili v Komendo.

1 2 ►

Besedilo: Silvo Poglajen; Fotografije: Franc Cerar