Kategorija: Sekcije

Kot veli tradicija, so nas vodniki PD Komenda v petek, 02.05.2025, povabili na Spominski pohod Milana Šinkovca. Že petnajstega po vrsti.

Jutro je nakazovalo, da bo dan prelep. Toplo, sončno, brez vetra. In 19 pohodnikov se je odpravilo po nam tako znani poti proti Šenturški gori. Ob sproščenem pogovoru in obujanaju spominov smo cilj hitro dosegli. Saj ne, da smo rabili počitek, smo se pa z veseljem priključili nekaj pohodnikom, ki so prišli po drugi poti. Spust v dolino je minil še hitreje.

Druženje pri gostitelju Milanu po pohodu je prav tako tradicionalno. Vedno zadiši po žaru, domačem kruhu in pecivu, ki ga s seboj prinesejo gospodinje. Tudi pevci so se nam pridružili in popestrili dan. Pa nekaj planincev, ki se pohoda niso mogli udeležiti. Bilo je lušno. Vztrajali smo do poznega popoldneva.

Želimo si, da bi se še velikokrat srečali v tako prijetnem vzdušju.

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andreja Kern

V soboto 5.4. ob 7.00 smo se zbrali pri planinskem domu v Komendi. Bilo nas je 40.
Z avtobusom prevoznika Rudi tours smo se podali proti Beli krajini. V začetku vožnje smo še ugibali kam gremo in enemu udeležencu je uspelo ugotoviti, da gremo v Metliko. Po dobrih dveh urah vožnje smo prispeli v bližino vasice Otok, ker je bilo med drugo svetovno vojno vojaško letališče, od koder so zavezniki v svoja oporišča v Italiji vozili ranjence in rešene zavezniške pilote. Po ogledu razstavljenega letala DC 3, smo se odpeljali v Metliko, kjer smo si v spremstvu predsednika PD Metlika ogledali stari del mesta. Po krajšem počitku za kavico, smo se odpravili v naš bazni tabor v vasici Radovica, kjer pa se je dogajalo marsikaj. Po izkrcanju iz avtobusa smo se odpravili na lažji 45 min pohod na Krašnji vrh, kjer ima lokalno PD svoj dom. Ob domu je tudi razgledni stolp iz katerega se je v krasnem vremenu, ki smo ga imeli, videlo daleč naokoli. Po počitku in okrepčilu smo se vrnili v vas Radovica, kjer pa smo se udeležili pouka po starem v šoli Brihtna glava. Bilo je veliko smeha, za povrh pa smo dobili tudi spričevala o opravljeni šoli. Polni novega znanja, smo se po pouku odpravili v bližnji kmečki turizem, kjer smo imeli kosilo, po kosilu pa še pokušino vin.

Polni lepih vtisov smo se v večernih urah vrnili v Komendo.

1 2 ►

Besedilo: Silvo Poglajen; Fotografije: Franc Cerar

Po zimski šoli na Krvavcu je PD Komenda tokrat organizirala turo na Begunjšcico, s pristopom v eni od zasneženih grap. Vreme je te dni večkrat krojilo načrte in razpoloženje marsikoga in tudi nedavno potrdila, da se ni za hecati.
Zbranih 8 članov z vodnikoma Milanom Šinkovcem in Robijem Posavcem smo se z mejnega prehoda na Ljubelju odpravili proti območju Zelenice, ki je bila objeta v snegu ter megli. Ker je bila pot sprva znosna, tehnična oprema ni bila potrebna. Do doma smo z zmernim tempom prišli v dobri uri ter se tam ustavili na kavi.
Ker so petkove padavine postregle s precej novega snega, to je več kot 20 cm ponekod, je bila razglašena 3. stopnja plazovne nevarnosti v Karavankah in drugod v Sloveniji. Čeprav je bila zahtevana tehnična oprema (cepin, dereze, čelada), pristopa v grapo nismo opravili zaradi varnosti nas samih in ostalih, predvsem pa gorske reševalne službe. Razmere tudi niso bile primerne, bila je zelo gosta megla in razgleda naokrog ni bilo. Zato smo opravili krajši vzpon na bližnji vrh, Triangel, kjer smo vmes tudi potrenirali s cepinom in derezami. Razmere so bile primerne za preizkus nameščanja tehnične opreme, ko se lahko hipno spremenijo razmere. Seveda trenutne razmere niso bile primerne za hojo z opremo, saj je bil pršič in na derezah bi se delale »cokle«. Pregled plasti snega je tudi naznanil, da so razmere rizične in ni pametno riniti v strmine. Vrh Triangla je bil več kot dovolj za ta dan in vrnili smo se nazaj do doma na Zelenici, kjer smo si privoščili daljšo pavzo. Ta dan je bilo na območju Zelenice precej ljudi, od pohodnikov, ki so prišli do doma, turnih smučarjev, sankačev do gorskih reševalcev iz Hrvaške in raznoraznih tečajnikov varne hoje v zimskem času.
Dan res mogoče ni bil primeren za kaj resnega, vendar smo se kljub ostrim zimskim razmeram ponekod imeli dobro. Ker je zima še vedno aktualna, varen korak in srečno na poti, kamorkoli vas ponese korak ter na snidenje na naslednji društveni turi. Obenem vabljeni na občni zbor, ki bo 1. marca.

1 2 3 ►

Besedilo: Andrej Pavlin; Fotografije: Andrej Pavlin

Vodniki PD Komenda so nas 1. 2.2025 povabili na planinski izlet na Primorsko, na grad Socerb (389m).
Na spletu sem našla zapis:
¨Grad Socerb se nahaja na visokem skalnem robu, kjer Kras prehaja v valovito Šavrinsko gričevje. Njegova zgodovina je dolga in silno burna, saj je bil zaradi strateške lege nenehno prizorišče spopadov. V srednjem veku in tudi kasneje je bil pomemben člen obrambne linije, katere del sta bila tudi, zaradi svoje izjemne lege, nič manj znameniti grad Črni Kal in še ohranjeni obrambni stolp v Podpeči. Blizu se nahaja Sveta jama, v kateri je po legendi prebival sveti Socerb. Grad je danes odličen izletniški in pohodniški cilj, saj se z njega odpre izvrsten razgled na Trst, Tržaški zaliv in Koprska brda.¨
V soboto zjutraj, še v temi, se nas je na zbirnem mestu pred Planinskim domom na Podborštu zbralo 30 pohodnikov. Vodnika Robi in Milan sta organizirala prevoz z avtobusom, zato smo se brezskrbno odpravili na pot. Prvo jutranjo kavo smo popili na Ravbarkomandi, mitnici na Primorsko. Takrat se je že zdanilo in pokazali so se prvi sončni žarki. Odlično. Da smo na Primorskem, nas je opomnila rahla burja.
Naše izhodišče je bilo v vasi Osp, ki jo zelo dobro poznajo športni plezalci. Nad vasjo se dviga skalna stena, odlično naravno plezališče. V zimskem času sameva, poleti pa je zelo obiskana. Vodnik Robi nam je povedal nekaj zanimivosti o sami steni in kasneje opisal še načrt našega izleta.
Pot ni bila zahtevna, vzpenjali smo se počasi in razgledi niso razočarali. Koper, velike ladje, ki so čakale pred pristaniščem, jadrnice … Temperature pa nič zimske. Na vrhu smo si vzeli dovolj časa za fotografiranje in občudovanje razgleda še na Tržaško stran. Potem pa smo mimo Svete jame sestopili v vas Kastelec, kjer nas je čakal avtobus.
Zadnja postaja našega potepanja je bila na kmečkem turizmu v Slopah v Brkinih. Postregli so nam z odlično joto, domačo sladico in brinjevcem, ki ga pridelajo na domačiji. Lastnik, gospod Franc, je znan pridelovalec brinjevca in je za svoje delo prejel naziv Vitez rakije. Z veseljem nam je razložil postopek pridelave te žgane pijače, seveda je skrivnosti zadržal zase. Mi pa smo bili hvaležni poslušalci in poskuševalci.
Veselo razpoloženi smo se proti večeru vrnili na Podboršt. Če drži pregovor, da se dan po jutru pozna, se bomo letos v hribih še veliko družili. Naj se želja uresniči.

1 2 3 ►

Besedilo: Andreja Kern, Fotografije: Matjaž Drolec

Uvodna tura v novo sezono planinskega društva Komenda je bila tokrat izobraževalnega pomena. Robi Posavec in Milan Šinkovec sta organizirala zimski tečaj varne hoje v gore pozimi na Krvavcu. Napoved je bila dobra z možnostjo kakih sunkov vetra, temperature obratno sorazmerne letnemu času, ampak inverzij smo vajeni zadnje čase…
Zbrali smo se na planini Jezerca pod Krvavcem, sedem nas je bilo vseh. Sprva smo pregledali opremo, saj smo tokrat rabili več kot ponavadi na naših turah, ki so večinoma enodnevne, ta je bila dvodnevna. Po pregledu smo se podali. Ura je bila malo čez 14. popoldne in sonce je prijetno grelo. Sprva do Kriške planine in po desni pod Krvavec do planine Koren. Spotoma je Robi že začel uvod v tečaj, kjer nam je okvirno opisal, kako bo potekal tečaj, vmes smo pa omenili tudi nekaj besed o opremi. Sprva se ljudem ni čudno zdelo, zakaj nosimo spalne vreče s seboj poleg vseh ogromnih nahrbtnikov, ampak tokrat ni bilo spanja v planinskih kočah in ne v hotelu Rozka. Prvi cilj je bila koča na planini Koren.

V soboto zjutraj smo se odpravili na Izlet v neznano in še danes ni popolnoma jasno, kako smo pristali v Idriji. Živahni kot živo srebro smo se naprej sprehodili po starem mestnem jedru in se nato okrepčali z okusno domačo malico in gerušem. V gradu Gewerkenegg smo občudovali umetnine iz Idrijske čipke in se učili o zgodovini idrije, pri iskanju Perkmandeljca v drugem največjem rudniku živega srebra na svetu in topilnici rude, pa žal nismo imeli sreče. Izlet se je zaključil z dobro voljo in večerjo v Planinskem domu Komenda, seveda pa se že veselimo naslednjega izleta v neznano.

1 2 ... 4 ►

Besedilo: Tanja Magister; Fotografije: Matjaž Drolec

Vodniki PD Komenda so v soboto, 26.10.2024, vabili v Naborjetske gore, najbolj na sever pomaknjen rob Zahodnih Julijcev.

Deset pohodnikov se nas je zbralo in vodnika sta že na zbirnem mestu razložila, da moramo zaradi neugodnih razmer spremeniti naš cilj. Tako smo se odpravili proti planini pod Rabeljskimi špicami do Rifugio Cinque Punte (1520 m).

Vožnja je minila hitro. Avta smo pustili v dolini Ramšendol. Pot nas je v začetku vodila po makadamski cesti do odcepa na planinsko pot št. 518. Pot je bila ozka, strma in na nekaterih delih je bilo res treba paziti na vsak korak. Na najbolj strmih delih je pogovor zamrl. Čeprav se nam je zdelo, da napredujeo počasi, smo cilj dosegli v predvideni časovnici. Za trud smo bili polačani z izjemnim pogledom na obarvan macesnov gozd in Rabeljske špice, ki so se dvigale nad njim.

Pri bivaku smo si odpočili, okrepčali in z zanimanjem poslušali vodnika Robija kje in s kakšno opremo je možen vzpon na Rabeljske špice. Sledilo je še obvezno fotografiranje in povratek v dolino po drugi poti – št. 520. Pot navzdol je bila še bol strma kot za vzpon. In ker so oblaki hitro začeli zakrivat modro nebo smo želeli čimprej v dolino. Tik pred koncem naše ture, že v biližini avtov je začel padat dež.

Na poti domov smo se ustavili v Dovjem in strnili vtise o prehojeni poti. Pa vodnikoma predstavili tudi nekaj predlogov katere vrhove bi v prihodnjem letu radi osvojili.

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andreja Kern

1 2 ►

Fotografije: MatjažDrolec

Po programu predvidenih pohodov za mesec junij so vodniki PD Komenda 30. 6. 2024
organizirali pohod na Konja – 1803 m. Vrh se nahaja med Veliko planino in Presedljajem, od
koder se nam odpre lep razgled na najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp ter na Rzenik in
njegovo skoraj navpično severno steno.
Zgodaj zjutraj smo se zbrali na izhodišču na začetku poti proti Orglicam in se odpravili po
dolini Bele proti Presedljaju. Markacisti so opravili izredno delo, da so po ujmah v lanskem
letu tako dobro uredili planinsko pot, ki vodi na Presedljaj. Na vsakem koraku so še vidni
sledovi moči narave.
Napredovali smo počasi, si vzeli čas za klepet, fotografiranje in opazovanje okolice. Na
Presedljaju smo zavili desno proti Konju. Pot je bila na nekaj mestih izpostavljena,
zavarovana z jeklenicami. Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Ko smo opremili naše
transverzalne knjižice, smo nadaljevali pot proti Rzeniku, kjer smo malicali. Sledil je spust do
planine Dol. Tam so nas prijazno postregli s kislim mlekom in osvežilno pijačo.
Vreme je bilo, kot so napovedali vremenoslovci, vroče, sonce in oblaki so merili svoje moči,
veseli pa smo bili vetra, ki nas je hladil na nekaterih izpostavljenih mestih. Zadnji del poti do
spodnje postaje gondole v Kamniški Bistrici je hitro minil. Že zjutraj smo en avto pustili na
našem cilju, da so se vozniki ostalih avtov lahko odpeljali po avtomobile na izhodišče.
Dobre volje nad premagano planinsko potjo smo pohod zaključili z osvežilom na terasi hiše
dveh naših udeležencev.

1 2 3 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Matjaž Drolec