Praktični prikaz varne hoje pozimi, 18-19.01.2025

Uvodna tura v novo sezono planinskega društva Komenda je bila tokrat izobraževalnega pomena. Robi Posavec in Milan Šinkovec sta organizirala zimski tečaj varne hoje v gore pozimi na Krvavcu. Napoved je bila dobra z možnostjo kakih sunkov vetra, temperature obratno sorazmerne letnemu času, ampak inverzij smo vajeni zadnje čase…
Zbrali smo se na planini Jezerca pod Krvavcem, sedem nas je bilo vseh. Sprva smo pregledali opremo, saj smo tokrat rabili več kot ponavadi na naših turah, ki so večinoma enodnevne, ta je bila dvodnevna. Po pregledu smo se podali. Ura je bila malo čez 14. popoldne in sonce je prijetno grelo. Sprva do Kriške planine in po desni pod Krvavec do planine Koren. Spotoma je Robi že začel uvod v tečaj, kjer nam je okvirno opisal, kako bo potekal tečaj, vmes smo pa omenili tudi nekaj besed o opremi. Sprva se ljudem ni čudno zdelo, zakaj nosimo spalne vreče s seboj poleg vseh ogromnih nahrbtnikov, ampak tokrat ni bilo spanja v planinskih kočah in ne v hotelu Rozka. Prvi cilj je bila koča na planini Koren.


Po razmeroma lahki hoji z nekaj drsečih momentov na snegu smo prispeli do koče. V tem letnem času je tu precej hladno. Koča dobi nekaj sonca na dan, vendar se hitro skrije za masivom Velikega Zvoha, zato je bilo treba zakuriti, v koči pa je bila pičla 1°C. Ob sprotnem segrevanju in kramljanju je čas hitro minil, ampak na bistvo nismo pozabili. Nekaj malega je Robi že povedal o snežnih plasteh, ki so lahko usodne za plazove ob pravih pogojih. Nato je sledil prikaz dodatne opreme, ki jo mora imeti vsak planinec, ki se podaja v bolj zahtevne poti v snegu. Sneg ni le pozimi, tudi izven se najde in ponekod za le kratek raztežaj rabiš cepin in dereze. Beseda je bila tudi o lavinskem trojčki, lopati, sonci ter žolni. Trojček je pomemben pri osvajanju gora, ki so v kopnem lahko popolnoma lahke, v snegu pa izjemno zahtevne zaradi plazovne nevarnosti. Poleg trojčka ter cepina in derez so dodatna oblačila, zdravila, rokavice, kapa, topli napitki in energijske tablice pomembne, vendar se vedno najde kak kos opreme, ki jo ima posameznik s seboj zaradi izkušenj. Bolje nositi in ne uporabiti kot rabiti in biti brez.
Noč je bila jasna in vmes smo pokukali tudi ven iz koče in opazovali zvezdnato nebo. Ni bilo pretiranega mraza, zato smo kar malo postojili. Naslednji dan ura ni bila zgodnja, saj v načrtu ni bil mišljen kak sončni vzhod na bližnjem vrhu. Po zajtrku smo si pripravili tehnično opremo in pričeli s treningom. Prvo, kako si montirati na gojzar, dereze, drugo, uporaba cepina. Po namestitvi je bila na vrsti hoja na terenu. V ravnem in v strmini smo trenirali hojo, vmes je bilo ustavljanje s cepinom, kar je pomembne del varne hoje pozimi, če te spodnese ali zdrsneš po nepredvidljivem terenu. Vaje so potekale v senčnem in sončnem terenu. Lahko smo preizkusili sneg, ki je lahko predelan in ugoden za hojo ali nepredelan, v več različnih plasteh. Zatem je sledil pristop do bližnjega vrha, Vrh Korena. Teren je bil ugoden, ampak previdnost ni bila odveč.
Vrh je ponudil krasne razglede naokrog, tudi nekaj ljudi se je zbralo. Najvišji vrhovi so bili odeti v belo, nižje že slabše, v dolini pa pozno jesensko. Vetra skorajda ni bilo, temperature vse prej kot zimske, zato smo ostali malo dlje na vrhu in pofotkali, kar se je dalo, tudi eden drugega. Povratek je sledil poti pristopa, zato smo se vrnili nazaj, vmes pa ni manjkalo kakih nasvetov za varno hojo po snegu. Sčasoma smo bili pri koči, vmes pa srečali precej ljudi, ki so sli uživat zimske radosti. Pri koči smo malo počili, nato pa proti Jezercem. Zaključek tečaja je potekal v gostilni Pr Ambružarju, kjer smo ujeli še zadnje sončne žarke, preden se je sonce skrilo za gmoto oblakov.
Hvala vsem udeležencem na tečaju in vabljeni na naslednje ture.

Besedilo: Andrej Pavlin; Fotografije: Andrej Pavlin