Novice iz sekcij planinskega društva

Bosonogi 2024

V organizaciji Planinskega društva Komenda se je na sončno soboto, 8. junija, bosih nog proti Šenturški Gori podalo 52 pohodnikov različnih generacij.
Pobudnika oziroma začetnika pohoda bosonogih na Šenturško Goro sta bila pred 19 leti Pavel Žvelc in Franc Drolec. Na lanskem občnem zboru so se dogovorili, da bodo odslej organizatorji člani PD Komenda namesto pohodniške sekcije Škrjančki. Med udeleženci so bili pohodniki iz komendske, cerkljanske, kamniške, domžalske in šenčurske občine ter iz Ljubljane, med njimi pa je bila Majda Drolec iz Komende, ki je sodelovala na vseh dosedanjih 19 pohodih. Nekaj dni pred pohodom je deževalo tudi pod Krvavcem, tako da je bila pot na določenih odsekih razmočena in primerna za hojo. Tokrat je bila zares dobra masaža podplatov. Dobrih šest kilometrov dolgo pot so brez težav prehodili vsi pohodniki, tudi najmlajša, triletna dvojčka Luka in Jaka Fajfar iz Stiške vasi, najstarejši med udeleženci pa je bil 82-letni Ivan Mušič iz Lahovč. Kot je povedal predsednik PD Komenda, Zoran Sodnik, se je pohoda v 19 letih udeležilo skupaj 465 pohodnikov iz različnih krajev. Na poti do Šenturške Gore so bile po zaslugi ekipe markacistov PD Komenda Draga Carja, Silva Poglajna, Marka Jurkoviča in Franca Vidmarja odpravljene vse ovire.

Besedilo: Janez Kuhar; Fotografije: Zoran Sodnik

Črna prst, 02.06.2024

V nedeljo 2.6. se nas je 16 članov PD Komenda v jutranjih urah zbralo pred planinskim društvom v Komendi in se odpeljali proti Podbrdu, od koder je bil tudi naš štart za Črno prst.
Iz centra Podbrda smo krenili najprej po glavni cesti in se kmalu usmerili na vzpenjajočo cesto. Pot je bila zanimiva in je vodila mimo travnatih pobočij, strmega bukovega gozda, ter neporaščenega vrha. Sama pot je bila lahka, se je pa ves čas kar lepo vzpenjala. Naš najmlajši član Leon je bil dober navigator. Po dobrih treh urah hoje, smo na sedlu zagledali kočo Zorka Jelinčiča na Črni prsti. V koči smo se prijetno okrepčali. Ker nam je vreme služilo, smo na klopci lahko ujeli še kakšen sončen žarek.
Pot v dolino nas je vodila na bohinjsko stran mimo Orožnove koče. Za navzdol smo morali previdno stopati, saj je bilo mokro in spolzko. Avtobus je prišel kot naročen, saj so kmalu začele padati prve kaplje dežja. Na poti domov, smo še kakšno rekli in zaključili, da je bil izlet brez napak.

Besedilo: Marjana Petrič; Fotografije: Matjaž Drolec

Spominski pohod Milana Šinkovca, 02.05.2024

V četrtek, 2. 5. 2024, so vodniki PD Komenda organizirali tradicionalni spominski pohod Milana Šinkovca. Vabilu se je odzvalo 32 pohodnikov, nekaj udeležencev pa se nam je priključilo kasneje na zaključnem druženju. Že nekaj let se nam pridružijo tudi pevci, ki popestrijo dogodek.

Pred začetkom pohoda smo si lahko ogledali zbirko planinskih značk ustanovitelja Planinskega društva Komenda Milana Šinkovca. Občudovanja vredna zbirka. Samo slovensko transverzalo je prehodil štirikrat. Vseh prehojenih obhodnic sploh ne moremo našteti. Take podvige zmorejo samo najbolj navdušeni planinci. In če dodamo, da so bile prehojene v ¨drugih časih¨, ko rekreacija še ni bila tako razširjena in je bilo delo pomembnejše, je dosežek še toliko večji. Milan Šinkovec starejši ni bil samo planinec, pobudnik ustanovitve planinskega društva in gradnje planinskega doma, bil je tudi izumitelj in skupaj s sinom je naredil športni avtomobil. Tudi tega smo si lahko ogledali. Skoraj vsi udeleženci smo ga poznali osebno in z njim prehodili marsikatero planinsko pot, vsega tega pa nismo vedeli. Svojih uspehov ni nikoli izpostavljal.

Čeprav na dan pohoda vremenska napoved ni bila spodbudna, je bilo na izhodišču veselo. Pohodniki, ki so prišli tudi iz drugih krajev, se nekaj kapljic dežja niso ustrašili. Pot do Šenturške Gore ni dolga, ob živahnih pogovorih pa je minila še hitreje. Tudi vreme je držalo z nami, celo sonce je sramežljivo kukalo izza oblakov. Po kratkem postanku smo se vrnili v dolino in nadaljevali druženje pri gostitelju Milanu. Ko smo že bili na varnem pod streho, je začelo deževati. Ni nas več motilo. S skupnimi močmi smo hitro pripravili dobrote z žara,  gospodinje so s seboj prinesle domač kruh iz krušne peči in odlične domače sladice. Vztrajali smo do poznega popoldneva.

Več takšnih sproščenih dogodkov si želimo.

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andrej Pavlin

Kopitnik, 21.04.2024

Posavska pomlad
Gremo na Kopitnik… Ja, kje pa je to…? Se je verjetno marsikdo spraševal med udeleženci tokratne ture, katera je bila izvedeva z dvema planinskima društvoma, PD Kranjski gamsi in PD Komenda.
Kopitnik je razgleden vrh v Posavju, ki se strmo dviga nad reko Savinjo in Zidanim Mostom. Verjetno eden izmed tistih vrhov, ki ni toliko obljuden, ampak ponuja pa čudovit razgled naokrog. In današnji dan je bil kot nalašč za to.
Aprilska pomlad, kot se spodobi, končno ponuja s svežimi temperaturami in dinamičnim vremenom. Krajevnih ploh na srečo ni bilo, zato je bilo pa nas udeležencev preko dvajset.
Zbrali smo se pod Rimskimi termami v Rimskih Toplicah in jo krenili na pot. Sprva po levi strani mimo vasic Senožeti in Lukovica. Vmes smo ugledali tudi delček Aškerčeve domačije v vasi Senožeti. Sonce je prijetno grelo kljub svežim temperaturam zjutraj. Strmine še ni bilo, table so nas pa že opozarjale na Stražnik, vrh nad Lukovico. Ampak prvo na Lukovški preval, sedlo med Stražnikom in Kopitnikom. Tu so se nam odprli prvi razgledi, v smeri Laškega, proti Velikemu Kozjemu čez reko in v smeri Zidanega Mostu. Na vrhu križ in nekaj jeklenic in fotografiranje vsega po vrsti. Prvi v vrsti od celotne ture.
Nazaj do prevala in naprej v smeri Kopitnika. Skozi bukove gozdove v klanec. Tukaj ni bilo milosti in je bilo potrebno zagristi, ampak brez izpostavljenih prečenj. Posavski svet je pač tak, da so strmine lahko neizprosne, vendar so pa razgledi bogato poplačani in ko smo prišli do prvih skal, ti. polotokov Kopitnika, se je odprlo. In vrh je bil vse bližje, naša skupina pa pogumno proti njemu. Razgled je bil krasen. Temu primerno je sledilo fotografiranje tako in drugačno. Najvišjega, Zasavskega Triglava sicer nismo videli, smo pa vedeli, v katero smer je, ampak se nismo obremenjevali s tem…
Sledila je naslednja postojanka in to je Koča na Kopitniku. Verjetno že primeren čas za prihod in
oskrbnik ter ekipa so nas lepo sprejeli z odlično postrežbo. Idilična koča sredi travnika ob gozdu je verjetno marsikoga presenetila. Tu smo se le zadržali nekaj časa. Za piko na i so nam postregli tudi s kolačem. Če je imel kdo rojstni dan, nismo vedeli, bi pa zapeli seveda…
Povratek je še dobesedno mimo Lurda, ampak ne tistega v Franciji, ampak našega, slovenskega.
Ampak pot do tja seveda po markacijah. Sprva mimo lovske koče, kjer so imeli piknik, dalo se je tudi kaj zavohati, ter naprej v živozelene gozdove. Vsak korak bližje in nižje izhodišču. Vmes kak vikend ter zapuščena hiša, katero je narava lepo objela in že smo bili pri Lurdu. Lurd nad Rimskimi Toplicami je cerkev lurške Matere božje, do katere tudi romajo. Mi smo potem odromali naprej skozi naselje do izhodišča.
Verjetno je malo takih, ki bi se namensko odpravili v ta del Slovenije raziskovat., je pa zagotovo res, da se tudi tu najde kak lep pogled, razgled ali utrinek. Zato so take ture planinskih društev odlične za spoznavanje novih destinacij.

Besedilo: Andrej Pavlin; Fotografije: Adrej Pavlin

Izlet v neznano, 06.04.2024

V soboto smo šli torej gladko za nosom in se najprej ustavili v Dobrovniku v Orhideliji, kjer so naše cvetke dobile svoje orhidejice. Ker rožice potrebujejo vodo, smo pot nadaljevali do Bukovniškega jezera, kjer pa ni več vode, zato je bilo treba ponjo še nekoliko dlje do izvira Sv. Vida. Tam smo umili učke, spregledali in tako lažje našli pot čez gozd in gorice do Bogojine, kjer so nas pri Puhanu čakali s Prekmursko gibanico in drugimi dobrotami. Ko smo polizali krožnike, smo si šli še pogledati k lončarju v Filovce, kako so jih nekoč izdelovali in kako so živeli. Da ne bi zamudili na večerjo, smo jo potem ucvrli proti domu.

Besedilo: Tanja Magister; Fotografije: Matjaž Drolec

Srednji vrh nad Završnico, 16.03.2024

V soboto, 16. 3. 2024, so vodniki PD Komenda vabili na planinsko turo na Srednji vrh nad Završnico (1796 nvm).

Završnica je prelepa dolina v občini Žirovnica. Najbolj jo poznamo po istoimenskem akumulacijskem jezeru, pa tudi po drugih naravnih lepotah, na katere so nas opozorili vodniki (Slap Hudič babo pere, Slap pod Kurico, Titova vas, Turška jama (kjer so se v času turških vpadov skrivali otroci in ženske). Je pa tudi izhodišče za več planinskih poti (na Valvasorjev dom, Ajdno, Stol, Vajnež …)

Vremenska napoved ni bila optimalna, vendar smo se odločili, da nas tudi nekaj morebitnih kapelj dežja ne bo ustavilo. Z dvema avtomobiloma se je 9 udeležencev odpeljalo proti izhodišču do Tinčkove koče v dolini Završnice. Vodnika Milan in Robi ter njun pomočnik Andrej ter bodoči vodnik Timi so nam na izhodišču predstavili plan poti – najprej do Doma pri izviru Završnice, potem se bomo glede na razmere odločili, kako naprej.

Pot ni bila zahtevna, vreme boljše, kot je bilo napovedano, še sonce je nagajivo kukako izza oblakov. Ni se nam mudilo. Vzeli smo si čas za fotografiranje, razgledovali smo se po vrhovih, ki so se dvigali nad nami, in glasno razmišljali, katerih poti še nismo prehodili. Vodniki so nas opozarjali na zimske pojave, ki jih v naravi ne vidimo velikokrat – opasti na grebenu Begunjščice in plaz v grapi. Pokazali so nam tudi, kje potekajo zimski pristopi na vrh.

Dom pri izviru Završnice smo dosegli v predvidenem času. Na tej višini je bilo precej snega. Ker pa so bile za ta čas temperature previsoke, se je sneg vdiral. Ocenili smo, da bi bil vzpon na vrh pretežak, zato smo po kratkem postanku nadaljevali pot do bližnjega Doma na Zelenici, od koder smo se po isti poti vrnili v dolino. Ob povratku je padlo nekaj kapelj dežja. Ni bilo hudega.

Pred slovesom smo se vodnikom zahvalili za dobro izpeljano turo. Obljubili so, da v letošnjem letu napovedanih pohodov ne bodo odpovedovali, bodo pa glede na vremenske razmere prilagajali cilje. Vsi si želimo, da bi bilo čim večkrat primerno vreme za vse vzpone, ki so načrtovani.

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andrej Pavlin

Trstelj, 04.02.2024

Na prvo letošnje vabilo na planinski izlet pod vodstvom vodnikov PD Komenda se je v nedeljo, 4. 2. 2024, odzvalo petnajst pohodnikov. Naš cilj je bil 432 m visok Trstelj.
Zbrali smo se pred Planinskim domom na Podborštu, kjer nas je čakal avtobus. Vožnja do izhodišča je bila prijetna. V dobrem razpoloženju smo, tako se nam je zdelo, res hitro prispeli do izhodišča. Kot je bilo obljubljeno v vabilu, pot ni bila zahtevna. V lepem sončnem vremenu in ob res prijetni temperaturi za hojo smo tudi v hrib hitro napredovali. Na vrhu je sledilo obvezno fotografiranje. Razgled pa ni bil tako lep, kot ga je imel vodnik na ogledni turi. Menda so v optimalnih vremenskih pogojih pogledi na morje in Dolomite dih jemajoči. No, za tak razgled bomo morali še kdaj osvojiti ta vrh.
Po kratkem postanku na Stjenkovi koči smo se po drugi poti vrnili v dolino, kjer nas je prijazno počakal voznik avtobusa in nas odpeljal v Tomaj. Tam smo se sprehodili skozi idilično kraško vas. Planinsko turo smo zaključili na turistični kmetiji s pokušino domačih dobrot in odličnega terana. Ni se nam mudilo. Bilo je res luštno.
Vožnja domov je bila zelo vesela. Zabavne dogodivščine iz prejšnjih let so se kar vrstile. In če dober in vesel začetek na prvem planinskem izletu v letu 2024 napoveduje tudi takšno leto, se bomo letos še veliko zabavali.
Dobrodošli na naslednjem planinskem pohodu. Varen korak želimo.

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andrej Pavlin