Zgodnja jutranja ura odhoda v Karnijce ni bila nobena ovira. Z enim avtom smo se odpeljali do Trbiža in pozneje sledili kraju Sappada. Malo od mesta Collina smo prispeli pod kočo Tolazzi, kjer smo pričeli z vzponom. Deloma po cesti in gozdnih poteh smo kaj kmalu prišli do koče Lambertenghi Romanin, kjer smo si privoščili prvo kavo. Pot na Rauchkofel pelje mimo slikovitega jezera ob katerem stoji avstrijska koča Wolayerseehutte. Sledili smo Robiju do razpotja za naš sobotni vrh Rauchkofel. 1 ura 15 je bilo označeno na tabli, vendar se na čas nismo kaj dosti ozirali, kajti vreme je bilo sončno in radodarno z razgledi. Na vrhu smo malicali, žiga ni bilo, nekaj fotografij in spust proti naslednji koči Wolayerseehutte. Tu smo se odžejali in se nato podali proti vstopni škrbini in poti do koče Marinelli, kjer smo imeli rezervirano prenočevanje. Peterica nas je zasedla sobo v kateri je bil zakurjen gašperček, kjer smo se pogreli in posušili oblačila. Sledila je večerja. V Italijanščini napisan jedilnik nam ni kaj dosti pomagal, bolj ata Google in Robi ter Matjaž, ki sta s pomočjo fotografij ugotovila kaj nam ponujajo. Za predjed smo si vsi privoščili lazanjo kateri je sledila odlična glavna jed, za piko na i pa tiramisu. Spali smo v sobi s pogradi, le Srečko se je preselil v dvoposteljno sobo poleg naše.
Zbudili smo se v sončno, vetrovno jutro. Po zajtrku pa hop na najvišji vrh HoheWarte oz. Monte Coglians. Del poti je potekal po travnatem pobočju, kaj kmalu pa smo prispeli do trikotnika, ki nakazuje zahtevno planinsko pot. Na nekaterih mestih smo si pomagali z rokami, jeklenic in klinov pa je bilo bolj za vzorec. Malo več kot dve uri smo rabili do vrha, kjer smo pozvonili z zvončkom ter žigosali knjižice. Planinec, ki je prišel po plezalni poti nas je ustrežljivo fotografiral. Napake pri spustu ni smelo biti nobene zato nas je Robi opozarjal na previdnost. Na razpotju do koče smo srečali skupino planincev iz PD Matica. Lepo je, ko tako daleč srečaš »naše«. Robi je izbral krožno pot do koče. Sonce si je izborilo prostor med oblaki in nas toplo grelo pred kočo, nekaj smo popili in malega pojedli ter se spustili v dolino. Rezime dveh dni Karnijcev smo naredili pri Marički. Bilo je darilo za udeležence, ki ga zaviješ, zalepiš in spraviš na toplo ter odpreš na kak čemeren zimski dan.
Besedilo: Alenka Sakelšek; Fotografije: Matjaž Drolec