Kategorija: Sekcije

V novo sezono je Planinsko društvo Komenda začelo z zimskim tečajem varne hoje v gore. Vreme je bilo niti dobro niti slabo za izvedbo tečaja, bilo je oblačno, vetrovno in sneženo vzdušje, a vendar smo se vseeno odločili izpeljati, saj ne potekajo vse ture in izleti v lepem vremenu in vsak od prisotnih je bil bogatejši za izkušnjo več.
Devet se nas je zbralo, vodniki Robi, Milan ter Andrej in člani več društev. Pot smo v popoldanskih urah pričeli na Kriški planini, kjer je že začel naletavati sneg, kar je bilo bolj ugodno kot v dolini, kjer je padal dež. Sprva smo preverili opremo, manjkajočo razdelili udeležencem tečaja ter rekli nekaj besed pred pričetkom. O tem, kakšne dereze je priporočljivo imeti glede na pohodniške čevlje ter kak cepin uporabiti in poteku samega tečaja.

Ob 6.30 uri se nas je 57 udeležencev zbralo pred planinskim domom v komendi, kjer smo se vkrcali na avtobus. Usmerili smo se proti prlekiji. Po uri vožnje smo se ustavili na počivališču Slovenske Konjice na prepotrebni kavici in za wc.
Po 20 minutah smo pot nadaljevali v smeri Ormoža, vendar nismo zavili v mesto ampak smo odšli do ormoških lagun, kjer nas je čakala vodička Živa. Živa nas je vodila ob šestih lagunah in nam obrazložila njihov nastanek. Povedala je tudi, da se v lagunah zadržuje veliko ptic, prav tako pa so v šesto laguno naselili azijske vodne bivole. Po enournem ogledu in sprehodu je bil čas za odhod na naslednjo točko.
Odpeljali smo se v Jeruzalemske gorice do stare vinske kleti Malek v lasti družine Puklavec. Pričakal nas je prijazni gostitelj Rok, ki nam je predstavil vinsko klet Malek in nas povabil na degustacijo vin. Na precej hudomušen in zabaven način nam je predstavil vina, ki smo jih degustirali. Čas je kar prehitro minil in smo se morali odpraviti na naslednjo destinacijo.
Odpeljali smo se proti Kogu na izletniško kmetijo, kjer smo imeli kosilo, oziroma Martinovo pojedino. Pričakali so nas prijazni gostitelji, ki so nam že pri vhodu postregli s pogačo, nato pa je dejansko sledila zelo okusna Martinova pojedina.
Dan je kar prehitro minil in z lepimi občutki in polnimi želodci smo se v večernih urah vrnili nazaj v Komendo. Ob slovesu smo se dogovorili, da se spomladi ponovno odpravimo v neznano.

1 2 3 ►

Besedilo: Silvo Poglajen; Fotografije: Matjaž Drolec

V soboto, 5. oktobra, smo se podali na Slemenovo špico, eno najlepših jesenskih tur v Julijskih Alpah. Celotna letošnja planinska sezona je bila za nas zaznamovana z lepim vremenom, dobro voljo in številnimi lepimi doživetji – in tudi tokrat ni bilo nič drugače.

Turo je pripravil vodnik Andrej. Ker je nekaj dni pred pohodom zapadel sneg, je že v sredo sam prehodil celotno pot, da bi preveril razmere in se prepričal, da bo tura varna za vse udeležence. Tako smo v soboto lahko brez skrbi uživali v popolnem dnevu.

Zjutraj smo parkirali malo naprej od skakalnic, kjer smo začeli naš krožni pohod. Pot nas je najprej vodila po markirani stezi proti Grlu, sprva po prijetnem gozdnem kolovozu, ki se kasneje spremeni v strmejšo planinsko pot, obdano s smrekami in macesni. Ta del poti je mestoma precej krušljiv, zato smo za varnost nadeli čelade. Višje, ko smo se dvigali, so se pred nami začeli odpirati čudoviti pogledi na dolino Tamar in mogočno severno steno Jalovca, ki je spremljala naš vzpon skoraj ves čas.

Pa smo ga dočakali. Vabilo na dvodnevno turo na Mišelj vrh (2349 m). V soboto, 20. 9. 2025, se je pred Planinskim domom v Komendi zbralo 12 pohodnikov, ena udeleženka pa nas je počakala na izhodišču na Pokljuki.

Mišelj vrh se nam je izmikal kar tri leta. Letos nas je pričakal v najlepšem sijaju. Z Rudnega polja smo se odpravili še z naglavnimi lučkami. Za marsikoga je bilo to še sredi noči, a parkirišče je bilo že skoraj polno. Vsi planinci smo se podali v isto smer. Na poti do Vodnikovega doma so nas pozdravili prvi sončni žarki. Prelep sončni vzhod je napovedoval še lepši dan. In tu, kjer smo mi zavili proti Velemu polju, je večina (no, vsi ostali planinci) nadaljevala proti Triglavu.

Spustili smo se na Velo polje in nadaljevali proti Planini pod Mišelj vrhom. Tam nas je prehitel edini planinec, ki smo ga srečali na naši poti. Pot se je obrnila navkreber. Najprej smo dosegli vrh Koštrunovca (2102 m), si privoščili počitek in uživali v razgledu. Triglav, Verner, Tosc, Adam, Eva, Škednjavec … Julijci kot na dlani. Nadaljevali smo proti Mišelj vrhu. Počasi. Iskali smo prehode na krušljivem terenu. Ves trud je bil poplačan na vrhu. Razgledi za bogove in tako se je v tistem trenutku verjetno počutil vsak izmed nas. Vedeli smo, da nas čaka še težak sestop, pa nas ni preveč zanimalo. Res smo uživali.

Naziv intervencije:

LEADER/CLLD – Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost

Naziv operacije:

Plezalni center Trzin

Kratek opis operacije:

Občina Trzin je skupaj s partnerji – Plezalnim društvom Trzin, Planinskim društvom Komenda in podjetjem Višinc d.o.o. – uspešno kandidirala na razpisu LAS Za mesto in vas ter s strani Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (AKTRP) in prejela Odločbo o pravici do sredstev, št. 33152-56/2025/7 z dne 20.6.2025.

V okviru projekta bo v športni dvorani Trzin vzpostavljen nov plezalni center, ki bo obsegal približno 100 m² plezalnih površin. Center bo namenjen športni vadbi, rekreaciji in vključevanju širše lokalne skupnosti.

V nadaljevanju projekta bodo v Trzinu in ostalih občinah LAS območja (Mengeš, Vodice, Medvode, Komenda, Domžale) potekale številne delavnice in dogodki, namenjeni tudi ranljivim skupinam, med katere sodijo mladi, starejši, ženske in osebe s posebnimi potrebami.

Cilji in rezultati:

Projekt naslavlja potrebo po sodobni in dostopni športni infrastrukturi ter spodbuja vključevanje vseh generacij v športno udejstvovanje in medobčinsko sodelovanje.

Cilji projekta:

• Vzpostavitev sodobnega plezalnega centra v Trzinu,
• Povečanje dostopnosti športnih aktivnosti za vse generacije in ranljive skupine,
• Spodbujanje socialne vključenosti in enakih možnosti za udeležbo v športu,
• Krepitev sodelovanja med občinami, društvi in zasebnim sektorjem.

Pričakovani rezultati:

• Vzpostavljen plezalni center z ~100 m² plezalnih površin,
• Izvedba številnih delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine,
• Večja športna aktivnost med prebivalci območja LAS,
• Trajnejše povezave med partnerji in okrepljeno prostovoljno delo.

Vrednost projekta:

Skupna vrednost z DDV: 91.641,18 EUR

Upravičeni stroški:  91.530,21 EUR

Pričakovani delež sofinanciranja: 73.224,16 EUR

Povezava na uradno stran: https://www.trzin.si/sl/content/obcina/plezalni-center-trzin.html

Vabilo PD Komenda na Škrlatico dne 16. 8. 2025 je bilo dobro sprejeto. Za marsikoga sredi
noči, ob 3. uri zjutraj, se je 15 pohodnikov zbralo pred Planinskim domom na Podborštu.
Vedeli smo, da nas čaka naporen dan. V dolino Vrata smo se pripeljali še v trdi temi in nismo
bili prvi. Oprtali smo si nahrbtnike in se z naglavnimi lučkami odpravili na pot. Hitro smo
pridobivali na višini. Na nasprotni strani doline so lučke izdajale, da je veliko planincev vstalo
že pred nami in so se že vzpenjali z Malega Triglava proti Aljaževemu stolpu na vrhu. Lučke
smo opazili tudi na Tominškovi poti in na poti čez Prag. Tako kot so nas učili, v hribe se hodi
zgodaj zjutraj.
Na poti proti bivaku IV nismo imeli družbe in smo kar dobro napredovali. Ko se je gozd
umaknil ruševju, smo ugasnili naglavne svetilke. Pri bivaku smo si privoščili počitek in malico,
tam pustili del zalog vode, da so bili nahrbtniki lažji, in se odpravili naprej. Razgledi so postali
prečudoviti. Pogled na Stenar so zakrili Dolkova špica in Rogljica, na drugi strani pa Mali in
Srednji rokav, nasproti Kredarica s Triglavom.
Sonce je dobilo moč, bilo je vroče. Ob vstopu v steno smo se opremili še s čeladami. Ta del
poti je bil res zahteven in ena od udeleženk se je odločila počakati tam. Ostali so v časovnici
srečno dosegli vrh, si čestitali, naredili spominske fotografije in se po kratkem počitku
odpravili nazaj v dolino. Vremenska napoved je za popoldanske ure predvidevala nevihte.
Tokrat so se napovedi uresničile. Na poti proti bivaku so nas že ujele prve kaplje, tudi
zagrmelo je. V bivaku, na suhem, smo počakali, da je nehalo deževati. Spust v dolino je bil
zato zahtevnejši, saj so bile skale mokre in zdelo se nam je, da je pri sestopu gora še bolj
strma kot pri vzponu.
Vsi smo se srečno vrnili v dolino. Utrujeni nasmeški do ušes so kazali zadovoljstvo po
uspešnem vzponu. Celodnevna tura, težki nahrbtniki, čudoviti razgledi na sosednje gore,
sonce, dež, grmenje … vse v enem dnevu. Škrlatica je res kraljica.

1 2 ... 4 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andrej Pavlin

Vodnika Robi in Milan sta v soboto, 19.07.2025, vodila planinski pohod na Viš-Jof Fuart. Zelo zgodaj zjutraj, še v temi, se je pred Planinskim domom zbralo 11 pohodnikov. Vožnja do izhodišča je minila hitro. Potem pa pot pod noge.
Preden se je začelo zares smo na Viški planini (1537 m) popili kavo. Nad nami so se dvigali vrhovi, ki so še zakrivali vrh našega cilja. Na nasprotni strani doline pa smo lahko občudovali pogorje Kanina. Čakala nas je dolga pot zato smo se odpravili naprej.
Po strmi, vijugasti poti med travmi smo hitro napredovali. Ves čas so nas spremljali kozorogi, ki so z neverjetno lahkotnostjo in eleganco premagovali največje strmine. Neverjetno. Tako od blizu jih le redko lahko opazujemo. Pred vstopom na pot Anite Goitan smo se opremili s čeladami, s plezalnimi pasovi in samovarovalnimi kompleti. Kasneje se je izkazalo, da nam je bila vsa oprema v veliko pomoč. Pot pod Koštrunovimi špicami je bila strma, prepadna, vendar dobro opremljena z varovali. Na posebej težkih odsekih so se Robi, Milan in še dva bolj izkušena pohodnika res potrudili in nam pomagali, da strah ni dobil preveč moči.
Višje kot smo bili, več panorame smo lahko občudovali. Iz ¨morja¨, ki so ga pod nami ustvarjali nizka oblačnost in megla so se kazali vsi najvišji vrhovi. Mangart, Jalovec, Triglav, Kaninsko pogorje, Montaž,… prečudovito. Da nam ni bilo preveč vroče so občasno poskrbeli oblaki, ki so se dvigali iz doline in izhlapeli višje nad nami. Malo pod vrhom smo na drugi strani v daljavi lahko občudovali pogled na Sv. Višarje. Do vrha ni bilo več daleč. Za nami je iz druge smeri prišla skupina planincev, tudi Slovencev.
Vsi smo osvojili vrh. Iskreno smo si čestitali, slikali za spomin, razgledali po vrhovih v okolici in pojedli malico iz nahrbtnikov. Čas ni bil naš zaveznik zato sta se vodnika odločila, da ne bomo nadaljevali po poti Anite Goitan. Spustili smo se do planinske koče Corsi, ki je žal že dlje časa zaprta. Strma pot navzdol je bila adrenalinska. Tudi tukaj smo si pomagali z vpenjanjem na varovalih. Po izstopu iz stene smo čelade in samovarovalne komplete pospravili, popili še zadnje zaloge vode in do Viške planine uživali v razgledih in družbi kozorogov, ki so se nam približali na nekaj metrov.
Na planini smo si privoščili hladno osvežitev, pri pastirjih kupili sir in naredili analizo vzpona. Pot je bila zahtevna, celo adrenalinska, čas hoje dolg. Za tako turo je potrebna dobra fizična pripravljenost in izkušnje. V veliko pomoč sta nam bila vodnika, pa tudi bolj izkušeni pohodniki med nami. Zato hvala vsem. Prav zaradi dobre ekipe je bil dan še lepši.

1 2 ... 4 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Matjaž Drolec

Pohod po Karavankah: čez Bornove tunele na Begunjščico in Zelenico
Tokrat nas je pot vodila v osrčje Karavank, na čudovito krožno turo s startom na Ljubelju. Ob 7:30 smo parkirali tik ob prizorišču Hrastovega memoriala – mednarodnega gorskega preizkusa starodobnikov, kjer smo si na hitro ogledali nekaj res atraktivnih primerkov avtomobilov, nato pa se odpravili proti planini Prevala.
Pot nas je najprej vodila skozi znamenite Bornove tunele, ki jih je v začetku 20. stoletja dala zgraditi družina baronov Born za dostop do svojih gorskih lovišč. Sprehod skozi približno 250 metrov dolg in 2,5 metra visok rov priporočamo z naglavno svetilko – poglejte si, kako dobro so zgrajeni, brez naprav, ki jih poznamo danes!
Po prihodu na Prevalo je za nekatere sledil obvezen postanek s kislim mlekom, drugi pa smo si ob kavi že ogledovali nadaljevanje poti po Kalvariji – strmi, a razgledni poti proti vrhu Begunjščice. Kljub zgodnji uri nas je sonce že kar konkretno grelo, zato je bil postanek tik pod vrhom dobrodošel. Nekaj nas je skočilo še do Begunjske Vrtače, nato pa smo skupaj osvojili glavni vrh.
Namesto postanka pri Roblekovem domu smo pot nadaljevali proti Zelenici, kjer smo ujeli še zadnje razglede, preden smo se po uri hoje vrnili do izhodišča.
Vzdušje je bilo ves čas odlično – le voda je šla nekoliko prehitro, zato en praktičen nasvet za vse, ki se odpravljate na to turo: vzemite s seboj dovolj tekočine – raje preveč kot premalo!

1 2 ►

Besedilo: Špela Zalokar, Fotografije: Špela Zalokar

Dvajsetega pohoda bosonogih na Šenturško Goro pod Krvavcem, do Turizma in gostinstva Pavlin (671 mnv), se je udeležilo triinšestdeset pohodnikov. Bosonogi so prehodili šest kilometrov poti.
Do sedaj so organizirali dvajset pohodov bosonogih, Planinsko društvo (PD) Komenda pa je bilo organizator tretjič pohoda bosonogih na Šenturško Goro. Do sedaj je sedemnajst pohodov organizirala Pohodniška sekcija Škrjančki pri Planinskem društvu Komenda. Pobudnika oziroma začetnika pohoda bosonogih na Šenturško Goro ( 671 mnv) sta bila pred dvajsetimi leti Pavel Žvelc in Franc Drolec. Na predlanskem občnem zboru so se dogovorili, da bodo odslej organizatorji pohoda člani PD Komenda namesto pohodniške sekcije Škrjančki.