Avtor: Matjaž

V nedeljo 29.01.2023 smo se 16 članov društva z mini busom odpravili proti primorski do vasi Podgorje. To je bila tudi izhodiščna točka našega izleta na Slavnik, ki s svojimi 1028 m velja za priljubljeno izletniško točko prebivalcev Obalno-kraške regije.
Naša pot se je začela na parkirišču v vasi Podgorje, od koder smo se peš podali do glavne ceste, ki smo ji sledili do križišča, kjer so nas planinske oznake usmerile levo proti Slavniku. Na Slavnik vodita dve poti, bolj položna ali strma. Mi smo izbrali bolj strmo. Asfaltno prevleko kmalu zamenja široka dobro uhojena pot čez gozd. V prijetnem tempu našega najmlajšega člana Leona, se podamo proti vrhu in prav kmalu je sledil že krajši postanek za slačenje, ter sladko in kratko okrepčilo. Gozd se je nato začel redčiti, ko pa so drevesa izginila, se nam je odprl čudovit pogled na Tržaški zaliv. Do vrha je pot potem potekala po travniku in kmalu že vidimo Tumovo kočo na Slavniku. Odpravili smo se še do razgledne točke in že so se prvi žigi vtiskali v planinske knjižice. Vreme za razglede je bilo kot naročeno in lahko smo občudovali razglede na vse strani Slovenije, tudi na sosednji državi Italijo in Hrvaško. Sledil je daljši postanek v nabito polni koči, kjer smo si naše trebuščke napolnili z okusnimi jedmi na žlico. Pot navzdol je bila manj vetrovna, paziti pa smo morali na korak, saj je bilo ponekod pomrznjeno.
Zadovoljni, polni lepih vtisov smo se odpeljali proti domu in na avtobusu že načrtovali o nadaljnjih podvigih.

1 2 3 ►

Besedilo: Marjana Petrič; Fotografije: Marjana Petrič

Vsako leto PD Komenda organizira izlet v neznano in letos je bil še posebej dobrodošel po »krajši pavzi«. Ker organizator lokacijo skriva vse do zadnjega, so pričakovanja vse do cilja visoka, in vsi nestrpno čakamo, kam nas bo pot pripeljala. Za popestritev vožnje (pa ne da bi jo ob tako dobri družbi zares potrebovali) smo vsi izletniki na list papirja napisali svoje ideje o tem, kam smo namenjeni tokrat.
Letos nas je pot najprej vodila na Bloke, v muzej Bloški smučar. Tam nas je domačin popeljal v čas, ko se je zaradi potreb prebivalcev razvilo smučanje, ki sprva ni bilo namenjeno zabavi, temveč transportu, zaradi geografskih in meteoroloških značilnosti tistih krajev. Seveda nismo izpustili pogleda na Bloško jezero.
Pot smo nadaljevali do Kočevske Reke. Kraj je najbolj znan zaradi statusa, ki ga je imel v obdobju Jugoslavije, ko je bil za javnost zaprt zaradi bližnjih bunkerjev in drugih vojaško-političnih objektov. Sredi vasi je manjši spominski park s kostanjevim drevoredom in najdebelejšim orehom v Sloveniji z zavidljivo starostjo nad 400 let. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, katerega zgornji tok je zajezen in tvori umetno jezero. Razpotegnjeno, okoli 2 km dolgo in ponekod celo do 6 m globoko jezero, je pomemben habitat za rastline in živali, ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašen za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel belorepec.
Po sprehodu smo obiskali še bunker Škrilj, ki je bil zgrajen leta 1957, v času hladne vojne. V primeru napada oz. atomskega udara, bi lahko tukaj ljudje preživeli do 100 dni. Za javnost se je bunker odprl leta 2017.
Dan se je zaključil v našem Planinskem domu, kjer smo obujali spomine in nestrpno ugibali kje se bomo znašli naslednje leto.

1 2 ►

Besedilo: Polona Razpotnik; Fotografije: Matjaž Drolec

Ko smo pred dvema tednoma prejeli vabilo na dvodnevno turo v Julijce, smo hitro zapolnili prosta
mesta. Število udeležencev je bilo omejeno zaradi zahtevnosti ciljev. Vodnika Robi in Milan sta že na
prejšnjih turah ocenila našo pripravljenost in prav je tako.
Ko se je bližal datum odhoda, pa smo zaskrbljeno spremljali vremensko napoved. Ni bila obetavna,
zato smo se v petek soglasno odločili, da odpovemo nočitev na Vodnikovem domu in izkoristimo
samo soboto. Upali smo, da bomo pred dežjem na varnem v dolini.
V soboto ob 5. uri zjutraj se nas je sedem pohodnikov odpeljalo proti Pokljuki. Sprememba iz
dvodnevne ture v enodnevno ni bila edina sprememba. Tudi cilj smo zamenjali. Mišelj vrh je bil za
vremenske razmere predaleč. S parkirišča smo se še skoraj v mraku odpravili proti planini Konjščici
(1440 nmv). Tam sta nam vodnika zaupala tudi novi cilj, Ablanca (2004 nmv). Nadaljevali smo proti
Studorskemu prevalu (1892 nmv), od koder na vrh res ni bilo več daleč. Je pa bilo zahtevno, zato je
naš pogovor zamrl. Poslušali smo samo navodila vodnikov: “Glejte pod noge. Pazite, da ne prožite
kamenja …”
Na vrhu smo si čestitali, se ozrli naokoli, žigosali naše transverzalne knjižice in na hitro pojedli malico
iz nahrbtnika. Da nas dež ne bi ujel v skalah, smo se odpravili nazaj v dolino. Na Studorskem prevalu
smo zavili proti Malemu Draškemu vrhu, obhodili Jezerca in se po drugi strani vrnili na planino
Konjščico. Po kratkem postanku smo se odpravili proti izhodišču. Ko smo ob poti našli prvega jurčka,
smo morali malo skreniti s poti. Sreče z gobami nismo imeli veliko, zabavali pa smo se.
Kljub temu da je iz vabila ostal samo datum, potek in cilj pa smo glede na vremenske razmere sproti
spreminjali, smo v odlični družbi preživeli še en res lep dan v hribih. Verjamem, da bo tudi naslednjič
tako.

1 2 ►

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andreja Kern