Vsako sezono mora imeti društvo kako dvodnevno turo. Včasih jo je organizirati z lahkoto, včasih pa vreme kroji svoje in jo mora odpovedati ali prestaviti. Kljub vremenskemu preobratu in znatni ohladitvi v minulih dneh, nam jo je le uspelo spraviti skozi.
Tokratna dvodnevna tura je potekala v naših bližnjih domačih gorah. Plan je bil Dolgi hrbet in Skuta. Začelo se je v petek ob 15. uri pri planinskem domu Komenda, kjer se je zbrala večina udeležencev, 7 nas je bilo, vodnik Robi nas je čakal na izhodišču v dolini Suhadolnika.
Mešani občutki so se prepletali ta dan, maloprej je šla čez Slovenijo močna fronta z dežjem in vetrom, ki se je na srečo popoldne že pomaknila naprej. Vrhovi so bili v megli in nismo vedeli, kaj nas čaka, a koča na Kokrskem sedlu (1793 m) je bila odprta. Meter za metrom smo premagovali in vmes se je megla razbila ter nam odkrila delček Grintovcev in tudi sonce, pozno zvečer se je pa vse razkadilo.
V gorah je bilo sveže ter vlažno in to smo dobro občutili, zato smo imeli kak kos obleke več s sabo poleg obvezne opreme. Na srečo je bilo v koči prijetno toplo in preživeli smo lep večer. V sami koči ni bilo veliko ljudi, vsega skupaj okrog 15, če ne štejem delovne ekipe.
Naslednje jutro nismo vstali zelo zgodaj, ob 6. uri smo se prebudili v jasno, hladno in vetrovno jutro. Na Grintovcu naj bi bilo -1°C po besedah oskrbnice. Skupaj smo se okrepčali in se pripravili na pot ter se malo čez sedem odpravili. Kmalu smo zagledali čredo kozorogov, ki so se pasli na travnikih nad kočo. Hitro telefone v roke, da smo naredili prve fotografije, nato pa naprej na drugo stran grebena do toplih sončnih žarkov.
Skozi vratca se nam je odprl svet v Kamniško-Savinjske Alpe. Uzrli smo vrhove od Dolgega hrbta, Skute, Turske čez Brano do Velike planine. V dolini je bila nizka oblačnost, zgoraj čistina. Medtem je mimo nas pritekel kozorog, ki je čakal na primeren trenutek, da nas prehiti. Pot nas je vodila malo navzdol in malo navzgor pod Dolgimi stenami Grintovca in kmalu smo prispeli do bivaka pod Grintovcem oz. bivaka Pavla Kemperla (2104 m). Med hojo je pihalo, tu je bil pa veter precej močan, občasno s sunki do 40 km/h. Šli smo naprej v upanju, da se sčasoma umiri.
Naslednja postaja je bila Mlinarsko sedlo, kjer smo se glede na razmere odločili, da prečimo Dolgi hrbet. Namestili smo si opremo, plezalni pas, samovarovalni komplet in čelado ter se pričeli vzpenjati po jeklenicah in klinih. Prečenje hrbta je eno najtežjih markiranih v Kamniško-Savinskih Alpah. Z izjemo nekaterih tehnično zelo zahtevnih delov je bila pot prijetna in zelo razgledna. Pogled na levo proti Jezerskemu, Karavankam in v Avstrijo ter desno proti Kamniškemu in proti osrednji Sloveniji ti daje občutek, kako blizu je vse.
Po prečenju smo se podali naprej proti Skuti, a prvo smo pospravili vso tehnično opremo. Teren se je umiril in hoja je bila prijetna, vrh Skute pa vse bližje. A najprej smo se podali na Štruco, nemarkiran vrh v bližini, oddaljen le 5 minut stran. Kratek postanek in naprej. Veter nas je še vedno spremljal, a tekom prečenja Dolgega hrbta se je umiril, zato smo na vrhu Skute postali kar lep čas. Razgled je bil izjemen. Okrog Brane in nad Kamniško Bistrico ter za Grintovcem so se pojale meglice, daleč v nižinah Ljubljanske kotline pa je megla še vedno vztrajala.
Sledil je povratek proti Kokrskemu sedlu. Spust je potekal po markirani poti, ki pelje na Skuto. Tu smo si nadeli čelade in se previdno spustili po skalah, nad melišči jih zopet pospravili in jih prečili, dokler nismo prišli do Velikih podov. Tu smo mestoma opazili brezna in pot brez markacij bi bila orientacijsko zahtevna. Kmalu smo spet ugledali bivak Pavla Kemperla in na hitro počili, nato pa z nekaj spusta in vzpona do sedla. Vmes smo srečali kar nekaj divjih živali, od gamsov, kozorogov do svizcev. Predvsem svizci so bili atrakcija, ker jih tu nismo pričakovali. Še vzpon in kmalu smo ugledali Cojzovo kočo. Ta čas je bilo kar precej ljudi pri koči, bilo je sončno in prijetno. Tudi nam je prijalo in smo posedeli za kratek ačs.
Po počitku smo se odpravili v dolino. Spust je bil bolj razgleden kot v petek in hitro smo prispeli do avtomobilov. Medtem so se megle zakadile okrog Grintovcev, nas pa ni kaj preveč motilo to, sonce nas je prijetno grelo. Dnevi se krajšajo in postaja hladneje, ampak možnosti za lepe ture je še dovolj.
Besedilo: Andrej Pavlin; Fotografije: Andrej Pavlin