Oltar je eden izmed tistih vrhov, ob katerem se vprašaš: Kje pa je to?? Ali to obstaja? To moram pa prav pogledat, kje je…?! … Marsikdo še ni slišal za ta vrh, je pa med desetimi najvišjimi v Sloveniji. Obstajata dva, eden je Mali Oltar, drugi Visoki Oltar in slednji je najvišji v Martuljkovi skupini, dviguje se ob Rokavih, Martuljški Ponci in Dovškem križi, če naštejem nekatere.
PD Komenda se je v nedeljo, 23. avgusta podala na tavisokega. Avgust rad pokaže vse sorte vremenskih razmer in tudi tokrat je bilo tako. Po hudi vročini se je začelo muhasto obnašati in zaradi dežja smo iz sobote prestavili na nedeljo zaradi boljše napovedi.
10 planincev pod vodstvom Milana Šinkovca in Andreja Pavlina se je iz Poldovega rovta v dolini Vrata odpravilo proti Oltarju zgodaj zjutraj še pred sončnim vzhodom. Pričeli smo se vzpenjati po gozdu, kjer je bilo ponekod bolj strmo, ponekod manj. Nad nami je bilo oblačno, najvišji vrhovi so bili v oblakih, ampak brez kakega dežja. Sopara je bila nižje kar znatna, višje je popuščala.
Odpravili smo se po poti čez Brinje oz. Brinovo glavo. Višino smo kar dobro pridobivali, gozd se je medtem začel redčiti in prešli smo v pas ruševja. Na desni pod Kopicami smo zagledali čredo ovac, na naši levi se je začel kazati masiv Šplevte. Višje, ko smo bili, bolj smo se dotikali neba oz. se približevali oblakom.
Na Jezerih blizu bivaka 2 smo imeli krajšo pavzo za malico. Bili smo že nad 2000 m nadmorske višine. Vidljivost je bila slaba zaradi megle. Tu smo se okrepčali in pripravili za zadnji del vzpona. S čeladami smo začeli vstopati v tehnično najbolj zahteven del naše ture. Megla je bila vse gostejša in iskanje za možici vedno težje, zato smo se na višini približno 2350 m odločili, da zaradi varnosti obrnemo. Pot je že v jasnem težje sledljiva, v megli pa zelo nevarna, ker možicev skorajda ne vidiš zaradi vidljivosti. Kljub temu, da nam je zmanjkalo 300 m do vrha, smo bili enotni, da se vrnemo nazaj. Na našo srečo je bila pa v bližini Šplevta, lahko dostopen vrh z višino 2230 m, zato smo se kar povzpeli nanjo. Tudi tu je bilo zelo megleno. Ampak kot se spodobi, smo naredili skupinsko fotografijo in s tem ovekovečili našo turo.
Povratek je sledil po melišču med Šplevto in bivakom. Žal bivaka nismo ugledali zaradi vidljivosti, markirane poti pa tukaj ni. Samo melišče je precej olajšalo sestop in hitro smo izgubili višinske metre. Melišče je pa nekomu nepredvideno odprlo podplat novim čevljem in potrebna je bila prva pomoč. Čevlji ta trenutek že romajo nazaj v trgovino na reklamacijo, ker po treh nošenjih se to ne bi smelo zgoditi, kar pa ni zbilo volje lastniku čevljev in smo vsi hitro prišli v dolino. Ob lepem vremeni bi prišli pozno popoldne nazaj, tokrat smo pa zgodaj popoldne. Oltar bo počakal, mi gremo pa naprej.
Vmes se je oblačnost začela trgati, ampak najvišji vrhovi so bili pa še vedno zakajeni, zato smo šli tokrat vsi stat pred Oltar. Amen!
Besedilo: Andrej Pavlin; Fotografije: Andrej Pavlin, Matjaž Drolec