Planinsko društvo Komenda rado organizira različne ture v Sloveniji in tujini. Ampak včasih je potrebno poseči tudi po domačem hribovju. Skupaj s planinskim društvom Kranjski gamsi je planinsko društvo Komenda pod vodstvom Andreja Pavlina tokrat šla po vrhovih Komendske planinske poti in sicer na precej priljubljene vrhove med vsemi. Kompotela in Vrh Korena sta dva izmed njih, ampak Komendska planinska pot šteje tudi vrhove, ki so za nekoga malo s poti ali pa preprosto nevpadljivi, neprivlačni…
18 planincev iz obeh društev se je zbralo ob 6. uri na parkirišču na planini Jezerca. Prijetno hladno za ta čas tu zgoraj in človek se je malo že odvadil občutka mraza, zato nismo preveč čakali in jo mahnili po zastavljeni trasi, ki je bila tokrat krožna pot.
Že na Jezercih nas je pobožalo sonce in nas spremljalo tudi deloma na Kriški planini. Ker pa ni bilo tako visoko še, nam je senca prav dobro prijala. Ni se nam mudilo preveč, zato je bila kakšna pavzica več, a prva daljša na planini Koren. Od tu naprej do prvega tehničnega dela, ki pa ni predstavljal večjih težav. Nismo šli po klasični poti do sedla pod Vrhom Korena, ampak naokrog na planino Košutna in na prvi vrh od šestih zastavljenih. Košutna je eden izmed malce odmaknjenih vrhov, ampak vseeno ponuja lepe razglede daleč naokrog, tudi do Zasavja in Kuma.
Markacisti iz Komende so nedavno pot lepo obnovili, zato smo bili ves čas na pravi poti in zato smo po direktni poti hitro prišli do naslednjega vrha, do Kompotele, kjer smo se pa razdelili na dve skupini. Naslednji vrh je bila Mokrica, ki pa je od Kompotele nižji za približno 150 m. Obiskali smo ga predvsem zato, ker nekaj članov na turi letos opravlja Komendsko planinsko pot in ta vrh je isto notri.
Mokrica je mogoče malo zapostavljen in odmaknjen vrh, ampak vseeno postreže z lepimi razgledi, zato se ga vseeno splača obiskati, do njega pa vodi le ena markirana pot. Zato ni šlo drugače, kot da zopet grizemo v klanec do Kompotele. Ker je sonce že dobro pripekalo, nas je malce zdelal vzpon, ampak je bil kratek, zato smo na Kompoteli počili kratek čas in šli naprej do naslednjega vrha, do Vrha Korena, kjer so nas čakali ostali člani. Pomočnik pri turi je bil Milan Šinkovec. Z njim je šlo nekaj udeležencev, ker Mokrica ni bila obvezna za vse. Na Vrhu Korena smo imeli daljšo pavzo in kot se spodobi, smo se fotografirali na najvišji točke naše ture. Ali je res visok 1999 m ali 2002 m ali več ali manj, kdo ve?
Sledil je najtežji del naše ture, to je greben čez Ježa do Velikega Zvoha. Če ste prav šteli, je Zvoh peti vrh od šestih in krožna pot je bila zastavljena čez greben, ne čez Dolgo njivo. Prijetno grebenčkanje je kmalu zmotila škrbina z varovali in tu smo si nadeli čelade zaradi varnosti sebe in ostalih, saj je bila skupina velika. Bilo je kar nekaj izzivov, a so jih udeleženci uspešno premagali. Zvoh je bil vedno bližje. Sonce nas je kar dobro grelo, na nebu pa le malo oblakov. Tehnično je bil ta del najtežji na turi in od tu naprej je bilo vse lažje. Večji spust in manjši vzpon na zadnjih vrh, na Krvavec, od tu pa samo še navzdol. Ker ura ni bila pozna, smo se ustavili pri Florjanu na Kriški planini na pijači, nato pa je sledil še zadnji delček do planine Jezerca.
Za marsikoga je bila ta tura nekaj novega, zaradi razgledov, dostopnosti. Za nekoga presenečenje, da tu poteka Komendska planinska pot, predvsem pa da obstaja. Za nekoga ogled terena, predvsem za domače markaciste. Za vodnike pa zadovoljstvo, da je bila tura uspešna. Vabljeni na naše naslednje ture, jih imamo še nekaj letos.
Besedilo: Andrej Pavlin; Fotografije: Andrej Pavlin