Predzadnja nedelja v juliju je bila kot nalašč namenjena za obisk hribov in seveda tudi gora. Tokrat je PD Komenda organiziralo turo na Planjavo skozi dolino Repovega kota, kjer ni markirane poti. Pod vodenjem Robija in Milana ter pomočnikov Andreja in Timija se je 7 članov društva uspešno prebilo skozi take in drugačne ovire na poti.
Začenši na Jermanci smo najprej hodili po markirani poti, a res le za kratek čas, saj smo se V klinu odcepili od markirane poti na neoznačeno stezo. Svež zrak je dobro del na poti, saj nas sonce lep čas ni še božalo po licih. Pot je sprva potekala skozi Kamniške gozdove, kjer pa ni bilo videti drastičnih posledic predhodnih neurij. Vmes se nam je odprl pogled proti skupini Krvavca, nakar zopet skozi gozd. Vmes smo bili tudi priča tolmunom v Repovem kotu. Tokrat je kar teklo čez njih, saj je bilo vode več kot dovolj. Višje nas je pot pripeljala iz gozda ven na razgledno točko, kjer smo imeli tudi pavzo.
Nad gozdom se je začel težji del naše ture. Prečenje polic je bil prvi del zahtevnega terena in če ne bi bilo malce mokro na skali, bi bilo lažje. Nadeli smo si čelade in jih prečili. Na desno so se nam kazale Zeleniške špice, greben raznoraznih vrhov za zares ekstremne gorske sladokusce oz. plezalce. Teren je bil raznolik, nekaj trav, kamenja, peska, ruševja. Mi pa proti Srebrnemu sedlu, ampak vmes nas je čakal še en zahtevnejši delček. Kratko plezanje, ki je ob mokri skali zahtevalo precej pozornosti. Počasi, eden za drugim, s pomočjo vodnikov, smo preplezali skalovje in še nekaj polic nad. Počasi se nam je začel odpirati svet na 2000 metrih. Megla in oblaki so medtem vztrajno začelo obdajati višinski svet, ki so svet oblekli v turobno sivino.
Na Srebrnem sedlu je sledila kratka pavza. Imeli smo nekaj razgledov proti Korošici, a najvišji vrhovi v oblakih, od Ojstrice do Planjave, sicer se je pa Planjava malce kazala izza oblakov. Pot nas je pripeljala nazaj na markirano pot. Vztrajno smo nabirali še zadnje višinske metre po precej skalnatem svetu z nekaj gorskimi cvetlicami na poti. In medtem, ko se je megla smukala okrog nas, smo dosegli 2392 metrov našega cilja, Planjave. Vetrovno, sveže, razgledno kot tudi ne, smo bili zadovoljni. Kot se spodobi, smo se fotografirali na vrhu in pomalicali, nato pa proti Kamniškem sedlu.
Pot od tu naprej še vedno ni bila lahka. Spust je bil sprva sorazmerno lahek, čeprav so bile noge že kar utrujene, zato smo morali biti previdni. A med Planjavo in sedlom je še en del, ki je zahteval nekaj tehnične opreme. Ni šlo drugače kot po markirani poti z nekaj varovali, zato je bila čelada obvezna in eden za drugim smo prečili tudi to, uspešno, nato pa še zadnji metri proti Kamniškem sedlu. Razgledi so se trgali kot tudi naša skupina, a na sedlu se ponovno združili.
Tu je bila pavza daljša, privoščili smo si tudi kosilo, kavo ipd. Po počitku smo se odpravili nazaj proti izhodišču in s tem zaključili našo turo.
Besedilo: Andrej Pavlin; Fotografije: Andrej Pavlin