Vodnika Milan in Robi sta v soboto za vzpon na Gradiško turo zbrala zanimivo druščino enajstih
pohodnikov. Vreme se je kislo držalo, a ni moglo pregnati naše dobre volje. Pred odhodom iz
Komende smo še enkrat preverili, ali imamo vso zahtevano opremo – plezalni pas, samovarovalni
komplet in čelado.
Bili smo zgodnji, imeli smo še čas za kavo. Na Ravbarkomandi je malo rosilo. Pot do izhodišča v
Gradišču je hitro minila, vreme pa je ¨držalo¨ z nami. Res sem si želela, da bi bilo suho do vrha. Ob
vznožju stene sta vodnika dala še zadnja navodila, vzeli smo si čas za namestitev opreme. Zima je bila
dolga in od zadnje uporabe je minilo že nekaj časa. Potem pa pot pod noge.
Pogovor je zamrl. Pogled je bil usmerjen v steno in malo tudi v nebo. Na tej turi nismo premagali
velike višinske razlike, je pa bila tehnično zelo zahtevna. Dober trening za prihajajoče mesece, ko
bomo spet šli v visokogorje. Med vzponom po zavarovani plezalni poti smo zbrali veliko predlogov,
kam …
Tokrat smo izbrali Furlanovo pot in se vrnili po lažji ¨čez Plaz¨. Naslednjič pa bomo premagali
Otmarjevo pot, smo si obljubili.
Po uspešno opravljeni turi smo v prijetnem vzdušju na domačiji, kjer so poskrbeli da nismo bili lačni in
žejni, zbrali vtise in naredili nekaj načrtov za naprej. Spet pridemo, smo obljubili gospodinji.
Sledil je obvezen postanek ¨pod češnjo¨ in preden smo se razšli še iskrena želja – se vidimo na
naslednji turi.
Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andreja Kern in Jože Filipčič