Na, pa smo spet v dežju:? Privoščimo si daljši »kafe« in malce spremenimo naš dan… Zapeljemo se po Zgornji cesti pod planino Za Liscem. Parkiramo za ovinkom, naprej pa – peš… Dež pojenja. Črni močeradi… Zavijemo po poti na planino Za Osredki. Ustavimo pri »debeli« smreki. Ki je ni več, nanjo spominja samo še ogromen panj…
Pod planino zaukažem – tišino. Nadejamo se gamsov, a je izgleda tudi zanje preveč mokro, da bi se pokazali na paši. ( Nič ne bo. Kakor tudi s potjo okrog Lisca. ) »Zastavimo« v strmino in ker ni vroče, smo kmalu na grebenu Kozjih Robe. ( Samo mokri do riti. A to tudi kaj šteje? )
Do vrha Lisca samo še nekaj minut. Hitra malica v slučaju dežja. Obrat nazaj na greben. In počasi in pazljivo – spust k Orožnovi koči. Francelj nas že pričakuje! ( »UUU kaj blo dobr!!!« )
Besedilo: Tina Bijol
Na prvo nedeljo v juliju se je po dolgem času obetal slabo vreme, dež. Skratka, neprimerno vreme za v hribe. Kljub slabi napovedi se je odpravilo proti Bohinju, Bohinjski Bistrici, kjer so se pridružili še prijatelji iz Iskra planinskega društva, Ljubljana. Kot pravijo, da ima dež T mlade v Bohinju, ni bilo nič čudnega, da nas je pričakal dež, nizka oblačnost.
Tura naj bi se začela na parkirišču bivšega smučišča Kobla, vendar se je zaradi odločilo, da se z avtomobili odpelje višje, kjer bi imeli kratek pohod do Orožnove koče. Kjer se je parkiralo se je vreme umirilo in naša pot nas je vodila najprej do planine Osredki. Po zahtevnem brezpotju smo se vzpeli do planine Lisec (1665m). Žal zaradi oblačnosti nismo bili deležnega razgleda na sosednje hribe ☹. Spust iz planine se je nadaljeval proti Orožnovi koči na planini Za Liscem (1346m), kjer nas je pričakal prijazen skrbnik Franci. Okrepčali smo se z jedmi na žlico in zavitkom. Skrbnik nas povabi tudi na prihajajoča koncerta, ki se bosta odvijalav koči v mesecu julij. Več o tem poglejte na njihovo e-stran. Do avtomobilov je pot minila hitro, se odpeljali do Bohinjske Bistrice na sladoled in se poslovili.
Naj še omenim, da smo imeli na pohodu kar 4 planinske vodnike. Naša dva, Milan in Robi, ter njuni dve »sošolki« iz času dela izpita za planinske vodnike, Alenka in Tina. Turo so naredili prijetno, dobili nova znanja planinskih rastlin in še kaj.
Obisk Črne prsti smo pustili za drugič, ob lepšem vremenu.
Besedilo: Polona Razpotnik