Napovedovala se je topla in sončna nedelja. To je potrebno izkoristiti. Pomladno sonce nas že tako rado izvabi na plano. Ko ob tem oprtamo nahrbtnike in obujemo pohodne čevlje, je občutek zadovoljstva toliko večji.
Tokrat nas je v Podborštu pobral dvajsetsedežni avtobus. Ker je bil razpis oddan le nekaj dni prej, se nas je na turco podalo skupno 12 pohodnikov.
Svojo pot smo pričeli v zaselku Tratnik(559m) pri Colu.Čakala nas je slabih 15 km dolga pot in le 624m vzpona , tako da nismo potrebovali vlagati veliko energije za premagovanje ovir. Smo pa že takoj na začetku zagledali velikonočnico, ki nas je seveda očarala, tako kot kasneje vse cvetje na naši poti.
Prvi vrh je bil Kovk (952m). Glede na to, da smo imeli za seboj že vožnjo na izhodišče in eno urco hoje se je prilegla mala malica. Tu smo tudi lahko občudovali Vipavko dolino, steno Gradiške ture, v oddaljenosti Nanos, na drugi strani Čaven in Golake, za nagrado pa tudi očaka Triglav.
Rahel vetrič, nas je branil pred prehudo vročino, ko smo pot ubirali, po robu Trnovskega gozda in nam je pogled ves čas begal med pomladnim cvetjem, čudovito Vipavsko dolino in posameznimi posebnostmi na poti.
Imeli smo občutek, kot da hodimo po parku.
Da nebi povsem izgubili občutka planinske ture, smo jo malo počez udarili, z namenom osvojiti najvišji vrh dneva -Sinji vrh (1002). Glede na dnevne temperature, smo bili kar veseli, da smo se tu lahko odžejali in okrepčali, pa celo skupinsko sliko naredili.
Pred seboj smo imeli še nekaj hoje z znamenitostmi, zato nas je ura priganjalka, a razpoloženje je bilo vedno boljše.
Sestopili smo iz Sinjega vrha in kaj kmalu uzrli znamenito Otliško okno (850m), ki ga je baje hudič s svojim rogom naredil, če seveda pozabimo na erozijo.
Čeprav je bilo okno odprto, ni bilo hudega prepiha, tako, da smo se v miru fotografirali, preden smo si šli ogledati še kamnito piramido inspiralo kiparja Damjana Popelarja.
Ura pa je kar tiktakala in nam ni prizanašala. Morali smo zapustiti to čudovito planoto in pričeti spuščati proti Ajdovščini.
Celotnega dnevnega sestopa se je nabralo kar 1243m. Najdaljši je bil seveda zadnji del. Tu nas je pri sestopu 800 višinskih metrov močno grelo sonce, tako, da smo bili kar veseli, ko smo zaslišali vodo na izviru Hublja. Tam nas je pričakal tudi naš šofer in avtobus.
Vsem, ki ste se udeležili ture, se iskreno zahvaljujeva in vas vabiva tudi na prihodnja potepanja po skalcah.
Mateja in Brane
Besedilo: Mateja Tonin; Fotografije: Mateja Tonin