Prvič na poti s Planinskim društvom Komenda – Vajnež 2104 m
Preko sestre Polone sem bila povabljena, da se pridružim izletu na manj zahteven vrh in kot čisti laik, ki več kot 25 let ni bil v hribih sem prikimala v upanju, da manj zahteven vrh res pomeni manj zahteven vrh. Zbor ob 7. uri, čisto prezgodaj zame, vendar seveda, če se to grem, pridem ob 7.00. 12 se nas je odpravilo na pot, 6 moških, 6 žensk, odlična zasedba. V prelepem jutru smo se odpeljali na Gorenjsko, v podnožje Stola, še nekaj višje od Valvazorjeve koče (iz Potoške planine), nato pa najprej skozi gozd in nato preko odprte planjave s sem ter tja krpo snega proti vrhu. Je kar šlo, Zoran je skrbel, da smo vsi lahko z dostojnim tempom dosegli vrh na 2104 metrih. Tam mi je šinilo v glavo, oh ja seveda, pri nas se reče “sončna stran alp”. V senci so se videli avstrijski vrhovi, na sončni pa so se bleščali naši vršaki. Dan je bil tako lep in bilo je še zgodaj, zato smo se povzpeli še na Potoški Stol tam v bližini, za posladek. Ob sestopu smo srečali zanimive druščine. Meni se je pa po prvi nejevolji, da smo štartali tako zgodaj zjutraj, začelo svitati, da je to najboljši štart. Ko srečuješ ljudi, ki se še vzpenjajo, ti si pa že doživel lepoto vzpona in jutranji mir, ki ga vrhovi ponujajo, veš, ja, to je to in ja, naslednjič spet ob 7.00.
Za zaključek smo se z druščino zaustavili še pri Marički, tradicionalni zaključek vsake ture.
Za tiste, ki redno hodijo v hribe, eden lepših dni, meni eden najlepših do zdaj. Ne samo izziv vzpona in lepota narave, mir, ne, pet ur miru in odklopa od vseh impulzov, ki jih moram(o) sprejemati in oddajati v dolini med tednom, je tisto, kar me je kot laika najbolj fasciniralo. Ugotavljam, da si tega ne samo želim, temveč tudi potrebujem. Po moje tudi drugi. Še bom šla. Tisti pa, ki pa (še) nimate časa, si ga pa prosim najdite in se naslednjič pridružite, bo šlo!
Špela Zalokar
Besedilo: Špela Zalokar; Fotografije: Matjaž Drolec