Tudi letos je ŠPO Komenda organiziral družinski plezalni tabor. Tako nas je med 11. in 15.
avgustom 2017 kar 30 članov in pridruženih družinskih članov prihajalo in odhajalo na tabor
v Trenti.
Bili smo si različni, kolikor se je le dalo. Od 8 mesečnice, ki se je dobro znala naložiti na
desno nogo in z oprimkom okoli ramenskega obroča odraslega potegniti višje, do 43 letnika,
ki je prvič plezal v skali. Nekateri so med plezanjem prisegali na kapo, drugi na čelado, tretji
pa na golo glavo. Pot do Trente se je za večino vlekla v avtih, natrpanih z opremo, nekaj
uživačev pa je prišlo preko Vršiča v tabor s kolesi. Za družbo otrok je skrbel tudi en
kosmatinec na štirih nogah, en bodoči član ali članica pa se je celo ves čas nosil(a) v
trebuščku, bodoča mama pa odlično vadila mazanje palačink z raznimi namazi.
In tudi plezali smo zelo različno. Včasih na vrvi, včasih brez. Nekateri na top, drugi seveda
izključno naprej, kot se za pravega plezalca spodobi. Osvojili smo ocene od trojk do 7b. Vse
to sta nam omogočali krasni plezališči Pri Plajerju in Pri Pavru. Prvo se je izkazalo kot idealni
prostor za preživljanje sončnih dni, kjer se je lahko na travi pod steno poležavalo,
dremuckalo, igralo karte, piknikiralo, sončilo in senčilo. Seveda se je tudi plezalo in to vse do
osvojitve smeri z oceno 7b in s pravim imenom: Hči planin. Čeprav smo se k Pri Pavru
podali le enkrat, in še to “samo za tri urce, saj tam nimamo kaj delati cel dan”, smo plezanje
zaključili šele po slabih sedmih urah ter bolj ali manj vsi z velikimi nasmeški, saj je plezališče
vsakemu dalo nekaj.
Ko smo se proti večeru vračali v tabor, so bile naše misli že pri hrani in druženju. Kuharji in
organizator prehrane so se več kot izkazali s svojimi idejami, raznoliko ponudbo in
brezhibnim vodenjem kuhinje. Tako so bili trebuščki polni, telesa zadovoljna in pripravljena
na nov delovni dan v skali.
Za piko na i se je zadnje jutro nekje našla ogromna lubenica, katero smo z užitkom pojedli
na poti domov, ko smo se ustavili ob Jasni, kjer smo šele zares preizkusili naš pogum. Voda
je bila namreč mrrrrz…odlična.
Hvala vsem, ki ste skrbeli za organizacijo in nadvse prijetno družbo! Ali z besedami
načelnika: “Tabor nam je res dobro uspel. Z ali brez, na top-a ali naprej, važn’ da se pleza.”
Polona Oblak
