V nedeljo, 21. 6. 2026, se je vabilu na pohod na Krn (2.244 m) odzvalo 19 pohodnikov. Zelo zgodaj zjutraj, še v temi, smo se zbrali pred planinskim domom na Podborštu. Do izhodišča je bilo daleč.
Ime gore Krn v Krnskem pogorju najverjetneje izhaja iz stare besede krn, ki pomeni štor oziroma odrezan del drevesa. To ime je verjetno povezano z značilno obliko gore, saj vrh Krna deluje kot nekoliko odsekan ali prisekan. Nekateri raziskovalci menijo tudi, da je ime lahko še starejšega, predslovanskega izvora, povezano pa naj bi bilo z besedami za kamen ali skalo, ker so taka imena na zahodu Slovenije pogosta. Danes ime Krn razumemo predvsem kot opisno ime, ki prikazuje videz gore, hkrati pa ima lahko zelo star zgodovinski izvor.
Na Krn vodi več poti. Vodniki Robi, Milan in Andrej so se tokrat odločili za lažji, daljši pristop. Iz Lepene do Krnskega jezera, kjer smo popili jutranjo kavo, in naprej pod Vrhom nad Peski na Batognico. Po poti smo imeli še malo ponavljanja zgodovine, saj so v prvi svetovni vojni tukaj potekali hudi spopadi soške fronte in nekaj ostankov je vidnih še danes. Vrh Batognice se je med prvo svetovno vojno zaradi silovitih minskih eksplozij in obstreljevanja znižal približno za 4 metre.
Že res, da imamo v hribih radi lepo vreme, a smo bili veseli visokih oblakov, ki so zakrivali močno sonce. Razgledi pa so bili vseeno lepi, čeprav ne tako čisti. Skupina je bila velika, napredovali smo dobro. Dan je v zgodnjem poletju dolg, zato se nam ni mudilo. Po malici na Batognici se je večina udeležencev odpravila proti vrhu Krna, štirje pa so se odločili za sestop do Krnskega jezera.
Z vrha Krna, na katerem je razgledna plošča, so se nam odprli razgledi do morja, prek Matajurja in Kobariškega Stola do Kanina. Na severu in vzhodu so nas mamili najvišji vrhovi Julijcev. Po kratkem počitku pri Gomiščkovem zavetišču smo se odpravili v dolino.
Pri sestopu nas je ujel dež, pa ni bilo hudega. Samo osvežilo nas je malo. Grom in strela sta, na našo srečo, imela počitek. Pa tudi shladilo se ni. Do Doma pri Krnskih jezerih smo prišli pozno popoldne, si privoščili počitek, nato pa odšli proti izhodišču. Noge so bile že utrujene, zato se je pot v dolino kar malo vlekla.
Ko smo sezuli gojzarje, je bilo vse lažje. Na poti domov smo se ustavili za hladno osvežitev, naredili analizo ture in plan za naslednjo. Moramo kar pridno trenirati. Za tako dolge ture, kot je bila nedeljska, ni nikoli dovolj kondicije.
Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andrej Pavlin