V soboto, 6. 9. 2025, sta nas vodnika Robi in Milan povabila na prečenje Poliških Špikov. Pred
Planinskim domom se je ob 3.30 zbralo sedem pohodnikov.
V letošnjem poletju nas je pot že drugič peljala v zahodne Julijce. Na planino Pecol smo se
pripeljali še v temi. Z naglavnimi lučkami smo začeli našo turo mimo sirarne in naprej proti
Škrbini prednje Špranje, kjer se pot razcepi. Na desno vodi pot proti vrhu Koštrunove špice
(2502 m), na levo pa smo, opremljeni s čeladami, plezalnimi pasovi in samovarovalnimi
kompleti, vstopili v steno Špika nad Špranjo (2554 m). Pot je ves čas izpostavljena in
prepadna, zavarovana z jeklenicami, kjer je nujno potrebno. In takih mest ni malo. Do našega
cilja je bilo kar 58 jeklenic.
Napredovali smo počasi, res je bilo treba paziti na vsak korak. Na sedlu med Špikom nad
Špranjo in Špikom nad Nosom (2531 m) smo lahko občudovali Viš, kočo Corsi in pot dostopa
in spusta, ki smo ga opravili v mesecu juliju. Nadaljevali smo s prečenjem pobočja Špika nad
Nosom in se povzpeli na vrh, kjer stoji najlepši bivak, kar sem jih videla. Postavili so ga v
spomin na trbiškega alpinista, fotografa, gorskega reševalca in vodnika Luca Vuericha, ki se je
smrtno ponesrečil v gorah. Sledila je malica in fotografiranje. Spust je bil adrenalinski.
Nadaljevali smo s prečenjem Škrbine nad Tratico (2274 m) in Špika Hude police (2420 m).
Najtežji del poti je bil za nami. Spusta proti planini Pecol ni hotelo biti konec. Panoramski
razgled je bil prečudovit, utrujene noge pa so se že malo tresle, zato je bila pazljivost nujna.
Na poti od začetka do konca smo imeli tudi zveste spremljevalce – kozoroge. Z neverjetno
lahkotnostjo, eleganco in hitrostjo se premikajo med skalnimi policami. In prav nič jih ni
strah. Brez težave se približajo človeku, da bi jih lahko pobožal. Od daleč smo videli tudi dva
svizca.
Vodnika sta se, tako kot vedno, odlično odrezala. Tudi vreme je sodelovalo z nami. Ni bilo
prevroče, občasno so nebo zakrili oblaki, temperature so bile odlične. Tura težka,
adrenalinska, dolga, hodili smo 13 ur. Z užitkom smo sezuli gojzarje. Na poti proti domu pa
smo imeli še obvezni postanek na ¨mitnici¨, kjer smo ob zasluženi pijači naredili analizo naše
poti. Utrujeni smo delali načrte za prihodnje ture. Idej imamo neskončno veliko …
Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Matjaž Drolec