Pa smo ga dočakali. Vabilo na dvodnevno turo na Mišelj vrh (2349 m). V soboto, 20. 9. 2025, se je pred Planinskim domom v Komendi zbralo 12 pohodnikov, ena udeleženka pa nas je počakala na izhodišču na Pokljuki.
Mišelj vrh se nam je izmikal kar tri leta. Letos nas je pričakal v najlepšem sijaju. Z Rudnega polja smo se odpravili še z naglavnimi lučkami. Za marsikoga je bilo to še sredi noči, a parkirišče je bilo že skoraj polno. Vsi planinci smo se podali v isto smer. Na poti do Vodnikovega doma so nas pozdravili prvi sončni žarki. Prelep sončni vzhod je napovedoval še lepši dan. In tu, kjer smo mi zavili proti Velemu polju, je večina (no, vsi ostali planinci) nadaljevala proti Triglavu.
Spustili smo se na Velo polje in nadaljevali proti Planini pod Mišelj vrhom. Tam nas je prehitel edini planinec, ki smo ga srečali na naši poti. Pot se je obrnila navkreber. Najprej smo dosegli vrh Koštrunovca (2102 m), si privoščili počitek in uživali v razgledu. Triglav, Verner, Tosc, Adam, Eva, Škednjavec … Julijci kot na dlani. Nadaljevali smo proti Mišelj vrhu. Počasi. Iskali smo prehode na krušljivem terenu. Ves trud je bil poplačan na vrhu. Razgledi za bogove in tako se je v tistem trenutku verjetno počutil vsak izmed nas. Vedeli smo, da nas čaka še težak sestop, pa nas ni preveč zanimalo. Res smo uživali.
Po napornem vzponu smo prečili še vrh Na nizkem (2295 m) in se spustili na sedlo, ki vodi do Mišelj konca (2464 m). Tam smo poiskali prehod in se brez večjih težav priključili poti, ki pelje iz Hribaric proti Doliču (2151 m). V koči, kjer so nas lepo sprejeli, smo se po večerji kmalu odpravili spat. Spanje na skupnih ležiščih ima svoj šarm. Nešteto zabavnih zgodbic se zgodi tam. Tudi mi imamo kakšno.
Vstali smo zgodaj in se v nedeljo zjutraj, kot je pisalo v vabilu, porazdelili v manjše skupinice in šli ¨malo po svoje¨. Dogovorili smo se, da se dobimo pri Vodnikovem domu. Prečudovito Velsko dolino smo doživeli vsak po svoje. Pot preko Studorskega prevala s pogledi proti Uskovnici, Zajamnikom in naprej je v nas vzbudila želje, da bi se še letos, ko se bodo macesni začeli barvati, vrnili. Tik tak, pa smo bili na izhodišču.
Mirno lahko zapišem, in verjamem, da se s tem strinjajo vsi udeleženci –- to je bila najlepša tura letošnjega poletja. Ne samo letošnjega. Kot bi se Mišelj vrh želel odkupiti za prejšnja leta, ko vreme ni bilo primerno za vzpon. Prečudovito vreme, odlična družba, vzdušje v ekipi … Spomin, ki ga ne bomo pozabili.
Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Matjaž Drolec, Špela Zalokar