Storžič (2.132 m), 09.08.2025

Najboljše stvari se zgodijo nepričakovano. V soboto, 9. 8.2025, smo se po telefonu naključno
slišali člani, ki se največkrat odzovemo na vabila društva. Ta vikend ni bilo uradnega vabila, a
vreme je bilo tako lepo, stabilno, pa polna luna … A bi mi kam šli? Pa je padla ideja. Nočni
pohod na Storžič.
Ob uri, ki res ni običajna za odhod v hribe, smo se zbrali v Kranju in se odpeljali do izhodišča
pod Storžičem. Hoditi smo začeli še brez naglavnih lučk. Ko je sonce povsem ugasnilo, luna
pa se je še skrivala na drugi strani hriba, smo še malo vztrajali, potem pa nadaljevali s
pomočjo umetne svetlobe. Pošteno smo grizli kolena in hitro napredovali. Na Malem Kališču
smo naredili kratek postanek, da ne bi motili pri Domu na Kališču. Izkazalo se je, da je bila
naša skrb odveč. Luči v jedilnici planinskega doma so nakazovale, da obiskovalci ne spijo.
Ustavili smo se še tam, pozdravili oskrbnika in planince, ki še niso šli spat, potem pa
nadaljevali našo pot.
Od Kališča do Bašeljskega sedla, ko se gozd umakne ruševju, je bilo ob polni luni dovolj svetlo
za hojo brez naglavnih lučk, kasneje smo jih za varen vzpon potrebovali. Nismo veliko
govorili, uživali smo v nočnem miru in prečudovitem razgledu na dolino, samo vodnika sta na
odsekih, kjer je bilo potrebno, opozorila na pazljivost. Tudi na mestih z jeklenicami smo se
dobro znašli. Da ima vrh stalne prebivalce, smo začutili že po vonju. Ovce so se stiskale v
čredi in verjetno so si mislile, kateri norci sredi noči motijo njihov mir. Prijazno so se
umaknile od vrat v ogrado, ki ščiti vrh s križem. Na vrhu nismo bili posebej gostobesedni,
uživali smo v razgledu. Po kratkem počitku smo se odpravili v dolino. Počasi, premišljeno.
Dobro nam je šlo.
Na Bašeljskem sedlu smo si oddahnili. Najtežje je bilo za nami. Mimo Doma na Kališču, kjer
so ob uri našega povratka že spali, smo sestopili proti izhodišču. Ko se je začelo daniti, smo
prišli do avta.
Srečni, da nam je uspel tak podvig, smo ugotovili, da ima noč res svojo moč. Poznamo poti na
Storžič, velikokrat smo se že povzpeli nanj iz vseh možnih smeri. Smo pa to strmino v temnem
delu dneva, čeprav osvetljenega z močno luno, doživeli čisto drugače. Še gora se je zdela
drugačna. Lepša, višja, mogočnejša.

Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Andreja Kern