Vodnika Robi in Milan sta v soboto, 19.07.2025, vodila planinski pohod na Viš-Jof Fuart. Zelo zgodaj zjutraj, še v temi, se je pred Planinskim domom zbralo 11 pohodnikov. Vožnja do izhodišča je minila hitro. Potem pa pot pod noge.
Preden se je začelo zares smo na Viški planini (1537 m) popili kavo. Nad nami so se dvigali vrhovi, ki so še zakrivali vrh našega cilja. Na nasprotni strani doline pa smo lahko občudovali pogorje Kanina. Čakala nas je dolga pot zato smo se odpravili naprej.
Po strmi, vijugasti poti med travmi smo hitro napredovali. Ves čas so nas spremljali kozorogi, ki so z neverjetno lahkotnostjo in eleganco premagovali največje strmine. Neverjetno. Tako od blizu jih le redko lahko opazujemo. Pred vstopom na pot Anite Goitan smo se opremili s čeladami, s plezalnimi pasovi in samovarovalnimi kompleti. Kasneje se je izkazalo, da nam je bila vsa oprema v veliko pomoč. Pot pod Koštrunovimi špicami je bila strma, prepadna, vendar dobro opremljena z varovali. Na posebej težkih odsekih so se Robi, Milan in še dva bolj izkušena pohodnika res potrudili in nam pomagali, da strah ni dobil preveč moči.
Višje kot smo bili, več panorame smo lahko občudovali. Iz ¨morja¨, ki so ga pod nami ustvarjali nizka oblačnost in megla so se kazali vsi najvišji vrhovi. Mangart, Jalovec, Triglav, Kaninsko pogorje, Montaž,… prečudovito. Da nam ni bilo preveč vroče so občasno poskrbeli oblaki, ki so se dvigali iz doline in izhlapeli višje nad nami. Malo pod vrhom smo na drugi strani v daljavi lahko občudovali pogled na Sv. Višarje. Do vrha ni bilo več daleč. Za nami je iz druge smeri prišla skupina planincev, tudi Slovencev.
Vsi smo osvojili vrh. Iskreno smo si čestitali, slikali za spomin, razgledali po vrhovih v okolici in pojedli malico iz nahrbtnikov. Čas ni bil naš zaveznik zato sta se vodnika odločila, da ne bomo nadaljevali po poti Anite Goitan. Spustili smo se do planinske koče Corsi, ki je žal že dlje časa zaprta. Strma pot navzdol je bila adrenalinska. Tudi tukaj smo si pomagali z vpenjanjem na varovalih. Po izstopu iz stene smo čelade in samovarovalne komplete pospravili, popili še zadnje zaloge vode in do Viške planine uživali v razgledih in družbi kozorogov, ki so se nam približali na nekaj metrov.
Na planini smo si privoščili hladno osvežitev, pri pastirjih kupili sir in naredili analizo vzpona. Pot je bila zahtevna, celo adrenalinska, čas hoje dolg. Za tako turo je potrebna dobra fizična pripravljenost in izkušnje. V veliko pomoč sta nam bila vodnika, pa tudi bolj izkušeni pohodniki med nami. Zato hvala vsem. Prav zaradi dobre ekipe je bil dan še lepši.
Besedilo: Andreja Kern; Fotografije: Matjaž Drolec